»Gospod, tukaj ne smete kaditi,« se oglasi farmacevtka za pultom v lekarni na Miklošičevi cesti, medtem ko med čakanjem v vrsti vneto puham »dim« iz elektronske cigarete. »Saj ne kadim,« zakličem mimo radovednih pogledov, ki nenadoma vsi strmijo vame. »Vidim dim,« nekoliko nejeverno nadaljuje gospa v beli halji. »To ni dim, to je para,« jo poučim. »No, potem pa oprostite, gospod,« prijazno sklene kratek pogovor na daljavo in mirno nadaljuje svoja opravila. Ko pridem na vrsto, se še enkrat opraviči za zmotno videni dim, me postreže s tabletami za blaženje bolečin v grlu in se ljubeznivo poslovi.
Vejpamo lahko tudi v bolnišnicah
Vejpanje je čedalje bolj priljubljeno predvsem med tistimi, ki bi se radi odvadili običajnih tobačnih pregreh. Da je elektronska cigareta boljša alternativa od smrtonosne tobačne, se povečini strinjajo tudi strokovnjaki, vendar za zdaj v medicini in tržni regulativi do nje vlada odpor, saj naj bi bilo opravljenih premalo neodvisnih raziskav. Kakor koli, ker niso tobačni izdelek, za e-cigarete ne velja tobačna zakonodaja, kar pomeni, da se jih lahko uporablja povsod, tudi v zdravstvenih domovih oziroma bolnišnicah. Da ne omenjamo gostinskih lokalov, kjer vejperji – vsaj v urbanih okoljih – praviloma niso več deležni niti čudnih pogledov ne osebja ne gostov.
Kaj pa če nas varnostnik ali kakšna druga nepoučena nadležna oseba želi vseeno odstraniti iz javnega prostora zaradi vejpanja? »Kajenje elektronskih cigaret z zakonom ni prepovedano ali omejeno, na kar lahko varnostnika tudi opozorite, in mu razložite, da zaradi pare, ki oponaša dim in se sprošča pri kajenju elektronskih cigaret, izdelek le daje vtis, da gre za cigareto,« si s fotoreporterjem zapiševa za uho nasvet ministrstva za zdravje in se odpraviva preverit, kako na uporabo elektronskih cigaret reagirajo zaposleni v naključno izbranih zaprtih javnih prostorih po Ljubljani.
Prodajalka bund ne trene z očesom
Po v uvodu zapisani dogodivščini iz lekarne na Miklošičevi s fotoreporterjem obiščeva bližnjo trgovino z oblačili, kjer se zanimava za bunde. Medtem ko prodajalka ponuja te in one iz nove kolekcije, ji pod nos na vse kriplje puham paro iz e-cigarete, a ona ne trene z očesom, zato se – z butastim izgovorom, da bunde niso prave barve – hitro posloviva. Na podobno nonšalanco naletiva tudi v Mobitelovem centru na Trgu Ajdovščina. Čeprav se ob vstopu za menoj vije oblak »dima«, več kot le bežnih pogledov tako zaposlenih kot kupcev nisem deležen. Tudi na okencu, kjer se pri dami srednjih let s prodajalskim nasmeškom zanimam za najnovejše pametne telefone, puham brez haska in odidem le z obilo nepotrebnih informacij.
»A res vsi poznajo pravice vejperjev? Ali jim je nemara nerodno reagirati, ker ne vedo natančno, s čim imajo opraviti, in so zato raje tiho, da ne bi bili videti naivni?« se zavoljo nereakcij sprašujeva s fotoreporterjem, medtem ko za naslednjo tarčo določiva poslovalnico Pošte Slovenija na Slovenski cesti. V želji po zbujanju pozornosti čakajoč v vrsti tako močno vlečem e-cigareto, da se mi v ustih razleze okus po prismojenem, kar je znamenje, da je uparjalnik, ki segreva nikotinsko tekočino v njej, preobremenjen. A vse zaman. Gospa za okencem, ki je še malce prej buljila vame, se – ko pridem na vrsto – le mehanično zahvali za kupljeno kuverto.
Z varnostnikom o dimu in dejstvih
To je to? Z dodobra načeto moralo sedeva v polno kavarno Grand hotela Union, kjer razen omizja s starejšimi tetami, ki ob pogledu na puhanje pare bolj kot ne same pri sebi nekaj momljajo, spet ne izzoveva nikogar. »Nujno morava nekam, kjer bo treba mimo varnostnika,« po razmisleku razgrneva nov bojni načrt. Poskusiva v Čopovi ulici, v prodajalnah Müller in H&M, a brez uspeha. »Prosim, da stopite ven s cigareto,« je stavek, ki sva ga čakala vse dopoldne, izusti pa ga šele Sintalov varnostnik Ljubo v trgovini Zara na Cankarjevi cesti nasproti Name.
»Saj ne kadim cigarete,« izstrelim pripravljeno repliko. »Ne vem, kaj vi kadite, a dejstvo je, da proizvajate dim,« izvedensko odvrne. »Ne, to je para. Rad bi se razgledal po trgovini. Saj mi tega ne boste preprečili, kajne?« ga preizkušam. »Ne, ne morete, z mano boste stopili do vrat,« vztraja varnostnik. Sam pa sem tudi neomajen: »Le zakaj bi? Kateri zakon pa kršim? Morda tobačnega? V moji cigareti ni tobaka.« A varnostnik se ne zmeni za moje argumente in začne spet kot pokvarjena plošča ponavljati o dimu in dejstvih, tako da se kakšno minuto ali dve vrtiva kot mačka okoli vrele kaše, nato se Ljubo odloči, da bo poklical intervencijo.
Vrnem mu s policijo
Ne ostanem mu dolžan. Če bo on klical silake na pomoč, si rečem, bom sam uteho iskal - enkrat za spremembo - pri policiji. Policistki, ki se odzove mojemu klicu na številko 113, razložim situacijo in jo pobaram, kaj mi je storiti, da si brez neprijetnosti, a v skladu s svojimi pravicami ogledam izložbo. Ženski glas na oni strani potrdi, da se lahko z elektronsko cigareto neomejeno gibam po trgovini, in vpraša, ali je bil varnostnik nedostojen. »Ne, to pa ne,« priznam, nato policistka reče, naj pokličem še enkrat v primeru, če mi bo skušal varnostnik preprečiti gibanje po trgovini s fizično silo. Vse to prenesem varnostniku, ki je tako in tako ves čas vlekel na uho pomenek, in se puhajoč paro odpravim na ogled nove Zarine zimske kolekcije.
Ne mine pet minut, ko me fotoreporter, muzajoč se, ker bo le prišel do želenega fotomateriala, po telefonu obvesti, da je prišla poklicana okrepitev v polni bojni opremi, zato se jim odpravim naproti – proti izhodu. Tam me obstopijo trije močni fantje s pištolo za pasom: taki, ki vsakodnevno trenirajo svoje telo in s kakršnimi sicer ni prijetno češenj zobati. A mi brž odleže, saj se njihovemu vodji, ko zagleda moj cigaretni nadomestek, obešen okrog vratu, prikrade nasmešek na obraz: »Saj se mi je zdelo, da imate elektronsko cigareto.«
»A vi s tem izzivate?«
Nato razloži kolegu Ljubu, da se elektronske cigarete lahko kadi v zaprtih prostorih, in doda, da so temu pravzaprav namenjene. »Nimajo namreč nobenega vonja, to se sploh ne šteje za kajenje,« ga dopolni višji, a manj mišičasti član intervencijske skupine. Ker misijo uspešno končava, se s fotoreporterjem razkrinkava, kar izzove še dodaten nasmešek ali dva na obrazih vseh navzočih, le Ljubo malce v zadregi obnemi.
Opogumljena z zelo uspešno akcijo se odločiva ponoviti vajo še v Zdravstvenem domu Metelkova, kjer pa nama že ob prvem parnem izpuhu načrte prekriža ozaveščeni varnostnik. »A vi s tem izzivate? Vem, da je to elektronska cigareta in da jo lahko kadite kjer koli. Vendar mnogi tega ne vedo in potem me nadlegujejo, zakaj to dopuščam. V tem je problem,« prijazno razloži. »Pošteno,« odvrnem v pozdrav.
