Album kot tak ni nastajal deset let, saj smo vmes izdali dva druga. Naš bend zgolj deluje na nekoliko neobičajen način. Na primer, trenutno imamo na zalogi še za dva albuma novih skladb, vprašanje pa je, kdaj in v kakšni kombinaciji bodo te še neizdane pesmi dejansko prišle izpod digitalne preše. Smo pač kolektiv hobi muzikantov, ki zaradi pomanjkanja časa stalno lovi lasten rep. Ko smo se spravljali k realizaciji aktualnega albuma, smo iz svojega repertoarja pobrali pesmi, ki med seboj dobro komunicirajo ter tvorijo smiselno celoto. In nekatere od teh pesmi so pač starejšega, druge pa mlajšega datuma.
Koliko pa so vsebine, nastale pred leti, še aktualne, glede na to, da poskušajo danes številni tekstopisci ujeti duha časa?Verjetno so okužba z virusom HIV, neizživeta ljubezen, lažna navedba očetovstva ali ljubezensko razmerje z okostnjakom teme, ki so leta 2014 približno enako aktualne, kot so bile leta 2004, mar ne? Kar pa se tiče lovljenja duha časa: osebno nikakor ne sodim med avtorje, ki za inspiracijo jemljejo v roke dnevno časopisje. Da se v teh pesmih zrcali življenje, kot je živeto, je menda zgolj posledica tega, da gre za preproste pesmi o vsakodnevnem prebijanju posameznika skozi čas, prostor in družbo.
Ob poslušanju besedil se vseeno zazdi, da ste odlično ujeli in povzeli naš trenutni »zeitgeist«, kar bi glede na letnice nastanka pesmi lahko pripisali jasnovidnosti. Ali se družbeni vzorci ponavljajo v tolikšni meri, da – z manjšimi odstopanji – veljajo enkrat za vselej?Kdo pa pravi, da pred letom 2008 nismo bili problematična družba? Stvar je v tem, da poln trebuh prenese več kot prazen. In če smo prej živeli na račun tretjega sveta, zdaj tretji svet postajamo sami. Problematično je seveda oboje. Vse težave naše družbe so bile prisotne že prej, le za odtenek manj izrazite so bile in ne v tolikšnem številu. Kakšne jasnovidnosti si torej kot avtorji teh »štikelcev« ne moremo pripisovati, kvečjemu to, da imamo morda malo manjšo dioptrijo od povprečnega potrošnika.
Hkrati pa se naslanjate tudi na vsebine, ki so v splošni javni rabi manj pogoste ali celo prezrte, od hinavstva in napuha do nekrofilije.Res je. Ne vem, kaj drugega naj rečem kot to, da nam gradiva za pesmi očitno še dolgo ne bo zmanjkalo. Sicer pa smo navsezadnje le popularnoglasbeni bend, ki si ne domišlja, da imajo naše popevke – ki jih tako in tako skorajda ne vrtijo na radijskih postajah in je torej njihov radij precej omejen – tolikšen domet, da bi sprožile širšo družbeno debato. »Prdimo v viharju,« kot bi rekel Kurt Vonnegut – ali kakor pravi domače ljudsko reklo: »Ščijemo proti vetru.« Sebe kot tekstopisca ne dojemam kot človeka na misiji, temveč zgolj pišem pesmi o temah, o katerih se mi zdi vredno in zanimivo pisati. Zgolj to. Kakšno moč imajo moje ali pesmi koga drugega v resnici, ne vem. Občutek imam, da je tudi pesem Blowin' In the Wind že davno izgubljena v vetru.
Besedilo pesmi Gospodarji deluje kot neposreden odblesk dogodkov lanskega leta, a sem bil opozorjen, da je nastala že mnogo prej.Marsikateri poslušalec bo zagotovo prepričan, da je pesem nastala kot neposreden odziv na turbulentna dogajanja minulega leta, a ni tako. Besedilo sem v bolnišnici napisal že leta 2004, in sicer v stanju, ko ni bilo povsem jasno, ali se bom še kdaj postavil na noge ali pa me bo pobralo. Tekst sem dal našemu pevcu Mihi Nemaniču za njegov takratni bend Holder, a ga fantje nikoli niso uporabili. Sam sem na besedilo čisto pozabil, kar niti ni čudno glede na stanje, v katerem sem ga napisal! Po nekaj letih ga je Miha prinesel na našo vajo in me moral celo prepričevati, da sem to resnično napisal jaz. Sploh pa pesem ne govori zgolj o upravljalcih naše družbene realnosti na makroravni, temveč išče in najde te gospodarje oziroma kar tirane tudi na srednji ravni, v kakšni lokalni oštariji, in – še bolj žalostno – na mikroravni, za zaprtimi vrati domačega stanovanja.
Slišati je, da dajete veliko pozornosti besedilom. Zakaj jih na albumu ne najdemo tudi v pisani obliki? Marsikdaj se prebere drugače, kot se sliši.Ravno zato! Besedila so namenjena bratenju z melodijo oziroma petju – in ne branju s papirja. Pri tem je zanimivo, da se igralec Dejan Pevčević nekaterih besedil z naše nove plošče loteva ravno na način interpretiranja natisnjene poezije.
Sposodili ste si tudi pesem Ervina Fritza Pomlad. Kako se ta umešča v koncept albuma?Ali si predstavljate umirjenega možakarja malo pred »penzijo«, ki na poti iz službe domov na sveže obnovljeno fasado hiše ob cesti z velikimi črkami napiše »FUK«? Točno tako in točno na tak način se pesem vklaplja v »štimung« našega albuma.
Kakšna je potemtakem temeljna ideja celote?Gre za glasbeni sprehod skozi slabosti človeštva. Ker smo Same babe v resnici sami dedci, smo se raziskovanja lotili skozi moški svet. Ga pač bolje poznamo. Ti naši »dobri možje« so mišljeni ironično – dobri so zgolj toliko, kot je na primer dober Blondie, lik Clinta Eastwooda iz kavbojke Dober, grd in hudoben. Blondie namreč »fura« imidž poštenjakarja in na prvi pogled tudi deluje bolj priljudno od Grdavža ali Hudobneža, a je v resnici tudi on le navadna svinja! In tako tudi mi na plošči v lahnem drncu jezdimo od komada do komada, v njih pa razgrinjamo kočljive situacije in karakterne madeže raznih »Blondiejev« okoli nas in, roko na srce, tudi v nas samih.
Ali bi ob vsej pestrosti, tudi glasbeni, lahko rekli, da album deluje kot enotna celota, ali pa gre bolj za kolaž vtisov od tu in tam?Hm, iz drugega je nekako nastalo prvo – vsaj mislim tako, glede na vse dosedanje odzive. Z režijskim posegom smo iz vtisov sestavili dramaturško smiselno celoto. Tudi naši koncerti imajo takšen potek, da iz samostojnih komadov naredimo celovečerno zgodbo, ki jo skupaj povezujejo moje govorance. V primeru albuma Dobri možje vlogo »konferansjeja« opravljajo različne recitacije, aplavzi in podobne zvočne intervencije ter smiselni vrstni red komadov. Tako je album dejansko zelo kompaktna celota, sestavljena iz sicer precej raznorodnih fragmentov.