V okviru Europola se na leto izmenja okoli pol milijona informacij, pri čemer je Slovenija glede na število prebivalstva na šestem mestu po številu izmenjanih informacij. Znotraj Europola se še vedno okoli 30 odstotkov informacij nanaša na področje prepovedanih drog, če gledamo samo našo izmenjavo informacij z Europolom, pa je ta odstotek še precej višji. Za prepovedanimi drogami sledi področje premoženjske kriminalitete.
Predvsem tatvine avtomobilov, ki so prav tako zelo tipično mednarodni problem?Tudi tatvine avtomobilov, vendar predvsem ropi, ki jih izvajajo kriminalne združbe z območja jugovzhodne Evrope oziroma zahodnega Balkana. Gre za tako imenovane mobilne kriminalne združbe, ki rop izvedejo v tuji državi in nato hitro pobegnejo v domovino. V zadnjem času je tudi več izmenjave informacij v primerih goljufij na škodo sredstev Evropske unije (EU), pomembna pa je tudi izmenjava informacij pri ilegalnih migracijah in pranju denarja.
Danes Europol pokriva 24 različnih področij, med katerimi so tudi rasizem, okoljski kriminal, piratstvo. Kako se vsa ta področja prekrivajo?Področja so res številna in razdeljena na posamezne analitične dosjeje. Smo člani skoraj vseh teh analitičnih dosjejev. Preverjanje poteka tako, da se vsaka informacija vnese v sistem in se navzkrižno preverja v vseh dosjejih. Sodelovanje je dobro, ne zgodi se, da ne bi prejeli povratne informacije. Na sedežu Europola v Haagu na Nizozemskem imamo tudi dva naša policista, »oficirja za zvezo«, ki prejemata naše zahteve in poskrbita za ustrezno koordinacijo. V Haagu praktično na enem hodniku sedijo predstavniki vseh držav Europola, tako da lahko povratna informacija v primeru nujnih zadev pride že v 10, 15 minutah.
Kaj pa slovenska policija ponuja Europolu?Specifičnost Slovenije je operativno delovanje na balkanski tihotapski poti, ki poteka tudi čez Slovenijo, zelo dobro tudi sodelujemo z državami zahodnega Balkana. Izhajamo iz nekdanje skupne države in imamo veliko tako formalnih kot tudi osebnih oblik sodelovanja z varnostnimi organi iz teh držav. Zato je slovenska policija zaželen partner – ne samo pri operativnih zadevah, temveč tudi pri načrtovanju strateških pristopov za zahodni Balkan.
Ob prebiranju nalog Europola dobi bralec vtis, da gre predvsem za nekakšno uradniško platformo: analitična podpora, strateška poročila in podobno. Glede na to, da se evropske policije že tako in tako povezujete med seboj, kako nepogrešljiv, ali pa celo pogrešljiv, je sploh Europol?Zaradi čedalje sodobnejših komunikacijskih poti se globalizacija na področju kriminala razvija še bolj pospešeno kot na drugih področjih. Združbe se povezujejo ne samo prek meja, ampak z združbami iz najbolj oddaljenih držav, tudi z državami »onkraj velike luže«. Spomnimo se denimo hekerskih vdorov v ameriške organizacije, za katerimi so stali slovenski državljani. Brez Europola si danes težko predstavljamo preiskovanje kaznivih dejanj, zato ostaja in postaja nepogrešljiv partner. Od zunaj je res lahko videti kot formalizirana, birokratska organizacija, vendar ni. Vzemimo za primer evropsko košarkarsko prvenstvo v Sloveniji. Takrat smo imeli pri nas mobilno Europolovo pisarno in smo lahko ves čas dostopali do vseh Europolovih podatkov, hkrati pa smo imeli njihovo neposredno pomoč in podporo. Seveda nima nekih večjih lastnih zmogljivih operativnih resursov, vendar ima pomembno vlogo pri analitični podpori, vrednotenju, usmerjanju, koordiniranju, dajanju strokovne pomoči...
Kako pomembno je neformalno sodelovanje v policiji? Govorim o osebnih poznanstvih s člani tujih policij. Nekdo iz policijskih vrst mi je pred časom dejal, da so najplodnejša prav neformalna sodelovanja med policisti, ki se seznanijo na mednarodnih izobraževanjih, seminarjih in podobno. Celo precej plodnejša kot uradne platforme.Neformalno sodelovanje in poznanstva so izjemno pomembna. Pri izmenjavi informacij ima medsebojno zaupanje med operativci izjemno vlogo. Vendar je treba poudariti, da je tudi tako pridobljene podatke v končni fazi treba izmenjevati na formalno predviden način. Informacija, ki ne pride na »pravo« mesto, kjer jo pravilno obdelajo in ovrednotijo, je v veliko primerih lahko zgolj mrtva črka. Izgubi se v sistemu ali pa celo pri posamezniku. Zato so stiki med preiskovalci in njihovo neposredno sodelovanje zelo pomembni z vidika medsebojnega zaupanja, k temu pa pripomorejo tudi drugi načini skupnega dela. Na primer mednarodne delavnice, konference in seminarji, kjer poleg pridobivanja znanja, izmenjave izkušenj pridobivamo tudi nova poznanstva.
Zakaj je – kljub vsemu temu sodelovanju – tako težko v tujini izslediti obsojene Slovence, ki pobegnejo pred zaporno kaznijo? Pred kratkim je poniknil Robert Časar, Tomasa Zavašnika iščete že skoraj pet let. Kmalu bo njegova kazen celo zastarala. Koliko energije se pravzaprav v tujini sploh vloži v iskanje teh ubežnikov?Iskanje pobeglih oseb je dokaj zapleteno preiskovanje. Lahko pa zagotovim, da je tujina zainteresirana, da jih najde – predvsem tiste kriminalce, ki so tudi nevarni. Ukrepanje tujih držav je v veliki meri vezano tudi na informacije, ki jim jih posredujemo mi. A težava je, ker se veliko pobeglih skriva za lažnimi identitetami in ponarejenimi dokumenti. Potuhnejo se. Težavnejše je iskanje na območju EU – znotraj schengenskega območja – tudi zaradi prostega prehoda oseb, blaga in storitev.
Torej je danes v Evropi pobeglega težko najti?Dobršen del jih policija najde. Je pa res, da imajo posamezniki, predvsem tisti, ki so premožnejši, na voljo več načinov, da se skrijejo in prikrijejo, nam pa zagotovo manjkajo pooblastila, kot jih imajo tuje policije, da bi pri teh iskanjih lahko uporabljali prikrite preiskovalne ukrepe.
S katerimi policijami drugih držav Slovenija najbolje – in ne zgolj najpogosteje – sodeluje?Dobro sodelujemo z vsemi državami članicami Europola, kakor tudi z nečlanicami, med temi še posebej z državami zahodnega Balkana. Že prej sem omenil balkansko pot in tudi tu, poleg drugih, je razlog za intenzivnejše sodelovanje, saj namreč po tej poti prihaja dobršen del kriminalnih aktivnosti. V vsaki preiskavi pa poskušamo ugotoviti tudi ciljno državo ter stopiti v stik z njo in državami, ki so na tej poti.
Najbrž potem veliko sodelujete tudi s severnimi državami, denimo Nizozemsko?Tudi. Z Nizozemsko, Švedsko..., predvsem na področju tihotapljenja orožja in sintetičnih drog. Pred nekaj leti nam je uspel pomemben zaseg na mejnem prehodu s Hrvaško, kjer smo zasegli sofisticirano eksplozivno napravo, ki je bila namenjena na Švedsko. Tam je takrat divjala vojna med kriminalnimi tolpami in tja je bil namenjen kovček z več kot pol kilograma plastičnega eksploziva, v katerem je bil tudi mobilni telefon z lastnim napajanjem. Klic na ta telefon bi sprožil eksplozijo. Čeprav je bil kovček med prtljago, smo izvedeli, komu pripada in kam je namenjen. Takrat smo skupaj s Švedsko prek Europola razbili obsežno združbo, ki je bila osumljena izvrševanja hudih kaznivih dejanj, tudi umorov.
Kakšne ovire pa se še vedno pojavljajo pri mednarodnem sodelovanju?Formalnih ovir v okviru članic ni, pojavljajo pa se težave pri tretjih državah, kjer nimajo vzpostavljenega učinkovitega sistema varstva osebnih podatkov.
Je sodelovanje oteženo zaradi strahu pred zlorabo?Da, lahko je tudi ta razlog. Tudi ko sklepamo bilateralne sporazume o sodelovanju s tretjimi državami, se moramo prepričati, da so v teh državah zagotovljeni določeni standardi. Nevarno in neproduktivno pa je – sicer v res redkih primerih – tudi razmišljanje nekaterih posameznikov, ki še vedno gledajo preveč ozko in se oklepajo neke informacije, češ da je samo njihova, in imajo morda zadržke, da bi informacijo delili.