Dr. Danilo Bevk

Prav neonikotinoidi so pred tremi leti povzročili pomore čebel v Prekmurju, zato jih je Slovenija začasno prepovedala že takrat, Bruselj pa ji je sledil šele letos, in še to zgolj za dve leti. Danilo Bevk nam takole pojasni, zakaj le začasna prepoved: »Odločitev je začasna, da bi v tem času opravili dodatne preiskave, kar samo po sebi ni sporno. Treba pa se je zavedati, da so te prepovedi politične odločitve, ki ne sledijo nujno znanstvenim spoznanjem. Navsezadnje so tudi pritiski proizvajalcev teh pesticidov na politiko močni.«

Problem testov na varnost pesticidov za čebele, ki jih morajo opraviti njihovi proizvajalci, je, da testirajo le učinek enega pesticida, ni jim treba testirati kombinacije pesticidov. Mi pa vemo, da so čebele v naravi zelo pogosto izpostavljene različnim pesticidom, a teh testov ne delajo in tudi raziskav o tem je zelo malo. Malo jih je tudi zato, ker je kombinacij pesticidov neskončno veliko, denarja za raziskave pa vse manj. V tej, pri kateri sem sodeloval in je potekala pod vodstvom čebelarskega inštituta univerze v Frankfurtu, smo ugotavljali vpliv klotianidina in imidakloprida na pašno dejavnost čebel. Uporabili smo novo metodo radiofrekvenčne identifikacije in ugotovili, da četudi čebele dobijo tako majhne odmerke neonikotinoidov, kot jih je v medičini ali v cvetnem prahu, to zmanjša njihovo pašno dejavnost. Redkeje odhajajo na pašo, zato je čebelja družina slabše prehranjena, slabše se razvija, morda tudi slabše prezimuje.

Manjši odmerki so lahko še bolj problematični, ker so pogostejši. Množični pomori so redek dogodek, vendar zelo opazen, zato pride v medije. Veliko pogosteje pa se čebele srečujejo z manjšimi odmerki pesticidov, ki ne povzročijo takojšnje smrti, ampak vplivajo na njihovo vedenje, pašno dejavnost, komunikacijo med njimi, na učenje in posledično na prehransko oskrbo, na razvoj družine in tudi na prezimovanje. Problem teh vplivov je, da so zelo prikriti. Čebelar jih ne opazi, zato ne more ukrepati. Škoda, ki jo povzročijo ti subletalni vplivi pesticidov, je zato lahko še večja kot pri množičnih pomorih. Vzrok in posledica sta v teh primerih preveč odmaknjena, zato ju je težko povezati. Čebele so strupom izpostavljene spomladi, zaradi česar jim pade odpornost, kasneje zbolijo, umrejo šele pozimi. Tako je težko ugotoviti, ali je bil vzrok neki majhen odmerek pesticida v maju.

To je kar velik zajedavec, ki s pitjem hemolimfe čebelo izčrpava, poleg tega prenaša tudi viruse. Varoja je problem številka ena pri čebelah in problem, ki ga je povzročil človek, ker jo je, sicer nehote, pripeljal iz Azije in jo razširil skoraj po vsem svetu. Ne smemo pa zanemariti niti vpliva strupenih snovi v okolju, predvsem pesticidov, in pomanjkanja hrane. In ker je problemov več, jih čebela toliko težje rešuje. Če bi bile težave le z varojo, bi pa bilo dovolj hrane in nič pesticidov, bi čebela mogoče še nekako shajala. Danes je torej težko biti čebela.

Stanje v Evropi nasploh je boljše kot v Ameriki. V ZDA se je v zadnjih petdesetih letih število čebeljih družin razpolovilo. V Evropi takšnega padca ni bilo opaziti, čeprav se je tudi v srednji Evropi število čebeljih družin v zadnjih dvajsetih letih zmanjšalo za četrtino. V Sloveniji ne pada, a ne zato, ker čebelje družine ne bi odmirale, ampak je to predvsem zasluga čebelarjev, ki so izjemno prizadevni in spomladi nadomestijo vse izgube, kar sicer zmanjšuje ekonomiko čebelarjenja. Za Slovenijo je zanimivo tudi to, da število čebelarjev kljub težjim razmeram za čebelarjenje narašča in da je vedno več mladih. Tako je tudi zaradi čebelarskih krožkov, ki so slovenska posebnost.

Na svetovni ravni je od opraševanja odvisna približno tretjina pridelave človeške hrane. Izračunali so, da če ne bi bilo opraševalcev, bi to na leto pomenilo 153 milijard evrov škode, če gledamo le človeško prehrano, ne pa tudi krme, pridelave semen, biogoriv, da ne govorimo o naravnih ekosistemih...

Po nekaterih ocenah naj bi bila vrednost opraševanja v Sloveniji 110 milijonov evrov. To je veliko več od vrednosti čebeljih pridelkov.

Ponekod na Kitajskem zaradi izginotja čebel oprašujejo ročno, in sicer tako, da naberejo prašnike, dobijo cvetni prah in ga s čopiči nanašajo na cvetove. Zelo zamudno delo. A Kitajcev je veliko, imajo poceni delovno silo, pri nas si kaj takega komaj lahko predstavljamo. Vsekakor bi bilo v tem primeru sadje bistveno dražje, kot je sedaj.

Seveda, saj ugotavljajo, da so celo boljši opraševalci kot medonosna čebela. Toda tudi njih ogrožajo pesticidi in pomanjkanje hrane, poleg tega je pri divjih opraševalcih dodatna težava, ker zaradi intenzivnega kmetijstva nimajo primernih gnezdilnih mest. Čebele vsaj tega problema nimajo. Zanje skrbi devet tisoč čebelarjev, divje opraševalce pa spremlja samo nekaj ljudi. Kaj se dogaja z njimi, je zato veliko slabše znano kot pri čebeli. Na splošno pa vidimo, da so določene vrste divjih opraševalcev vedno redkejše, da lokalno tudi izginjajo, zato moramo biti zaskrbljeni. Marsikdaj lahko namreč nadomestijo izgube čebel. Recimo spomladi, ko cveti sadno drevje in je slabo vreme, dež, veter, nizke temperature in čebela ne more letati, je vloga divjih opraševalcev ključna, predvsem čmrljev, ki lahko letajo tudi v takšnem vremenu. Seveda le, če jih imamo. Čmrlji so vedno redkejši. Gnezdijo v tleh, nekatere vrste pod zemljo, v opuščenih gnezdih glodavcev, druge vrste pa na površini, v mahu in travnih bilkah. In te so zelo izpostavljene strojem, ki jih med košnjo poteptajo oziroma uničijo.

Pogosta košnja je za čebele problematična zato, ker na travniku ni cvetočih rastlin. Kmetje kosijo in gnojijo na nekaj tednov, zato čebelam primanjkuje hrane. Včasih so to počeli po majhnih kosih, ko so pokosili celotno kmetijo, je na prvih delih ponovno cvetelo, zdaj v treh dneh pokosijo in zbalirajo vso Slovenijo. Tega se verjetno ne bo dalo spremeniti, v to kmete sili ekonomika kmetovanja. Rešitev za čebele je zato načrtno sajenje medovitih rastlin v parkih in na vrtovih ter medovitih dreves, kot sta lipa in kostanj. Razveseljivo je, da se v zadnjem času ponovno širi ajda.

Kot biologu mi je najzanimivejša organizacija čebelje družine, ki je res neverjetna. To je skupnost, ki šteje nekaj deset tisoč članov in vsak ve, kaj mora početi. Na splošno so vloge razdeljene glede na starost. Ko se čebela izleže, je najprej čistilka, pospravlja panj, krmi ličinke. Ko so starejše, nekatere spremljajo matico, druge postanejo stražarke panja, zadnje tedne so pašne čebele. Niso pa te vloge povsem ustaljene, prilagajajo se potrebam družine. Če je potreba po paši velika, postanejo pašne čebele prej. Sposobnost prilagajanja čebelje družine razmeram v okolju je res izjemna, v določenih pogledih bi bile zato lahko zgled ljudem.

Kot otrok sem gojil čmrlje. Z njimi se ukvarjam že skoraj dvajset let, čebelariti pa sem začel kot študent biologije. Po diplomi sem se kot mlad raziskovalec zaposlil na Nacionalnem inštitutu za biologijo in se s čebelami začel ukvarjati raziskovalno.

Nad njimi me je navdušil oče, ko mi je pripovedoval, kako so včasih otroci »ogrebali« čmrlja gnezda v naravi in jih nato gojili v majhnih panjih. Potem sem se tega lotil še sam. Simpatični so mi. Videti so sicer nerodni, a so veliko hitrejši od čebel in so odlični opraševalci. Obiščejo več cvetov v časovni enoti. Nabirati začnejo bolj zgodaj zjutraj, »spat« gredo kasneje zvečer. Dejavni so torej ves dan. Pri čmrljih je posebnost, da njihove družine živijo le prek enega poletja. Vsako leto se zato začne vse znova. Prezimijo le mlade matice, ki se izležejo konec poletja. Te gredo prezimovat nekam ven, na primer v tla, spomladi jih je treba ponovno privabiti v panje. To pa je kar težko. A če imaš srečo, se vrnejo v isti panj.

Zagotovo bodo, je pa vprašanje, koliko jih bo in koliko truda bo treba vložiti vanje.