Boris Kolar

Tako svojo najljubšo reko, Dravo, opisuje potapljač, biolog in ekološki aktivist Boris Kolar. Pravi, da je verjetno še marsikatera druga slovenska reka taka. »To imamo pred nosom in to želimo ohraniti,« pojasnjuje, zakaj se je skupaj s svojim Društvom za vodne aktivnosti Drava, ki so se mu pridružili še Ekologi brez meja in Društvo Gibanje za trajnostni razvoj Slovenije TRS, odločil za akcijo Očistimo vode.si. Ta se bo začela jutri in se končala dan po svetovnem dnevu voda, 23. marca.

Kemijsko stanje površinskih vod je razmeroma dobro, ekološko stanje pa ne tako zelo. Zanj še nimamo razvitih niti vseh kriterijev. Podzemne vode so pri nas izjemno kvalitetne, so pa zelo ogrožene. Na Krasu so med drugim problematični izpusti iz čistilnih naprav, ki odtekajo v podzemlje. Drugod je zelo aktualna zgodba okoli koncesij. Maribor ima eno največjih črpališč pitne vode, to je Vrbanski plato, ki črpa vodo iz Mariborskega otoka. Ravno tu so korupcijska tveganja med največjimi. Na eni strani se pogovarjamo o zelo verjetni možnosti, da bi navezovalna cesta na južno mestno obvoznico potekala čez to območje, kar je popolnoma nesprejemljivo, saj na vodovarstvenem območju prve kategorije sicer niti pasje ute ni mogoče postaviti. Še hujše je spreminjanje odloka o varovanju obeh vodovarstvenih območij, kjer gre za čisto kanglerjansko zgodbo. Na razpisu za ureditev kopališča Mariborski otok je zmagala ponudba, ki ne upošteva ne vodovarstvenih ne naravovarstvenih smernic niti smernic kulturne dediščine za to območje. Zdaj pa spreminjamo mestni odlok zato, da bi ugodili na razpisu sprejeti varianti. Dovolili bomo posege, s katerimi se bodo nedvomno povečala tveganja za onesnaženje podtalnice, iz katere se ne oskrbuje le drugo največje slovensko mesto, temveč tudi vsa naselja skoraj do Radgone.

Gre tudi v tej smeri. Z akcijo želimo opozoriti, da naše izcedne in odpadne vode niso takšne, kot bi morale biti. Da vse še vedno niso očiščene. Da se nekatere, ki se čistijo na čistilnih napravah, odvajajo v neprimerne odvodnike, recimo neposredno v podtalnico, kar je katastrofa. Ali pa so čistilne naprave slabo vzdrževane oziroma uporabljajo neprimerno tehnologijo. Zaradi slabo delujočih čistilnih naprav zelo pogosto prihaja do zastrupitev rib. Lani smo jih obravnavali kar pet po vsej Sloveniji. Čistilne naprave so tehnologije, za katere morajo skrbeti usposobljeni ljudje, ne pa, da imamo avtomatske naprave, ki delajo same zase, dokler delajo, potem pa začne iz njih teči drek.

Slovenija je dežela malih vodotokov. Vzemimo čistilno napravo za srednje veliko mesto, ki ima 80-odstotno učinkovitost. Odtok je napeljan v Dravo, kjer se voda pretaka s hitrostjo 400 oziroma 500 kubičnih metrov na sekundo. Gre torej za veliko reko. Seveda je učinek teh 20 odstotkov neočiščene vode, ki je po naši zakonodaji sprejemljiv, na reko zanemarljiv. Če pa to teče v majhen vodotok, lahko dobimo katastrofo. Če imamo zelo sušno poletje, je voda, ki teče na čistilno napravo, zelo koncentrirana. Čistilna naprava je živa stvar, njen bistveni del je bioreaktor. Če ga nihče ne nadzoruje, tista brozga, ki sicer čisti odpadne vode, umre in še sama postane razpadajoče truplo, veliko nekaj kubičnih metrov. Vse skupaj steče v vodotok, ki pa ni v nič boljši koži kot čistilna naprava. Nizek vodotok, visoke temperature, malo kisika in imamo katastrofo. V tem primeru so čistilne naprave lahko zelo tvegana ekološka bomba.

Večinoma delujejo. V tem primeru sem vesel, da je Slovenija članica EU, saj prav na področju okolja EU za našo državo predstavlja zelo pozitivno disciplinsko vzgojno šibo. Večja mesta v Sloveniji imajo zelo dobre čistilne naprave, nekatere delujejo izjemno profesionalno. Industrija ima v veliki meri stvari urejene, saj je njihov neposredni ekonomski interes imeti čim manj onesnaženih odpadnih vod. Bolj strupene odpadne vode podjetje več stanejo. Velike čistilne naprave imajo zelo konkreten in strog nadzor, naprave vmesne velikosti pa ne, le dvakrat, trikrat na leto.

V manjših občinah ta problem zagotovo obstaja, v večjih pa se soočamo z zgodbami, kot je mariborska. Mesto ima odlično čistilno napravo, kljub temu pa skozi krajinski park Stražunski gozd teče odvodnik, poln nesnage. Mariborska komunala sicer trdi, da čez čistilno napravo steče več kot 95 odstotkov komunalnih odpadnih vod, vendar to ni res, saj niti ne vejo, kje vse so speljani odtoki odpadnih voda. Načelno se strinjam, da so glede strokovnosti in upravljanja večji vodooskrbni sistemi boljši.

Ta direktiva je zame dobrodošla, ker odpira človeška srca in razum novim temam, ne pa da se vsi ukvarjamo samo z odhajajočo vlado. Po mojem koncesija povečuje tveganje, da se začnejo centri finančne moči polaščati vodnih virov. Koncesije za oskrbo prebivalstva s pitno vodo so sicer podeljene zasebnikom že zdaj. V manjšem kraju na primer vodoinštalaterstvo Jakopič upravlja vodne vire. Toda kaj bi se zgodilo, če recimo Interbrew kupi pivovarno Laško, ki dobro in poceni upravlja vodne vire v Laškem? Res je, da je cena vode pri nas sistemsko določena, ampak zagotovo se bo zgodilo to, da bomo gledali reklame za vodo v plastenkah, pri čemer liter in pol vode stane toliko kot kubični meter vode iz pipe, pa še slabše kvalitete je.

V Barceloni in Parizu, kjer vodo upravljajo zasebna podjetja, se je izkazalo, da stvari ne delujejo. Imam občutek, da želijo veliki finančni akterji, evropska in svetovna banka, demistificirati vire, da bi jih lažje upravljali. Za nas je voda zelo pomembna in pomeni javno dobro. Ti veliki akterji, ki od daleč usmerjajo naše življenje, pa pravijo, če ste finančno revni, prodajte vse, kar imate, tudi vire, da boste lahko vrnili dolgove. Vedno več nas je in virov je vedno manj. Naslednje vojne ne bodo vojne za ozemlja, ampak vojne za vire, za dobro pitno vodo.

Ne. Seveda pa ne maram teh vprašanj, ker stvari niso enoznačne. Ta direktiva ima tudi nekaj dobrih rešitev. Opredeljuje, kaj sploh je koncesija, koncesionarji morajo izkazati tudi neke reference. To ni slabo in to potrebujemo. Skrb zbujajoče pa je, da je koncesionar lahko od koder koli. Kajti pri nas si želimo lokalnih upravljalcev. Direktiva sicer omogoča izjeme, vendar so zapisane zelo nejasno. Še posebej pa me skrbi, da je odziv Slovenije na osnutek te direktive z ministrstva za finance v Bruselj romal že lani spomladi, vendar brez vsakršne javne razprave, predvsem pa brez vključitve ministrstva za zdravje, ki je pristojno za pitno vodo, in ministrstva za okolje, ki je pristojno za vire pitne vode.

Predvsem pričakujem, da bodo institucije apel te akcije vzele resno in začele stanje izboljševati. V Sloveniji imamo nekaj primerov, na katere opozarjamo že leta, to je na primer iztok iz ptujske čistilne naprave, ki teče v lagune krajinskega parka Šturmovci, kjer najdete dva metra debelo nesnago izjemno problematičnega in toksičnega sedimenta. Nekatera od teh onesnaževal lahko celo prehajajo v prehranjevalno verigo. To so veliki problemi, pri katerih zdaj enostavno vsi tiščijo glavo v pesek.

Ne, to niti najmanj ni naš namen. Gre za nekoliko drugačno akcijo, kajti nabrežine so zahtevno in tudi nevarno okolje, zato niso primerno mesto za najširše množice. K vnašanju lokacij onesnaženih voda v naš interaktivni atlas vabimo vse potapljače, kanuiste, kajakaše, raftarje, ribiče, lovce, gasilce, jamarje, vse, ki pri svojih prostočasnih aktivnostih ali v okviru službene dejavnosti prihajajo v stik s temi divjimi izpusti onesnažene vode. Zaradi varnosti ne želimo, da bi množice čofotale po rekah, lahko pa marsikdo najde na primer izcedne vode iz divjih deponij ali odlagališč. Prosimo, da to vnesejo v naš interaktivni atlas na spletni strani www.ocistimovode.si, kjer poleg vseh drugih informacij najdejo tudi navodila, kako to storiti.