Louisovo pisanje izhaja iz osebne izkušnje, a hkrati razpira širše družbene in razredne mehanizme, zaradi česar se je v zadnjih letih uveljavil kot ena izmed najbolj prodornih literarnih osebnosti v Evropi. Njegove knjige, med drugim Kdo mi je ubil očeta, Boji in preobrazbe neke ženske ter Spremeniti se: metoda, so prevedene tudi v slovenščino in jih je izdala založba /*cf.
Oder kot prostor upora: študentska predstava Opraviti z Eddyjem
V središču njegovega obiska bo ogled študentske predstave Opraviti z Eddyjem, ki jo je v zimskem semestru soustvarila generacija tretjega letnika AGRFT pod mentorskim vodstvom Jerneja Lorencija in Branka Jordana. Ta uprizoritev ni klasična dramatizacija romana, temveč kompleksna gledališka struktura, ki izhaja iz Louisovega besedila, a se mu hkrati izmika, ga prevaja in prevprašuje.
Branko Jordan pojasnjuje, da je bila izbira Louisa zelo premišljena: »Z Jernejem Lorencijem sva ob prevzemu generacije študentov iskala gradivo, ki bi imelo značaj neposrednosti, sodobnosti, s katerim bi se lahko študenti povezali tudi na osebni izkustveni ravni. Louisova dela so kot naročena – črpajo iz globoke osebne izkušnje, surovo opisujejo robove družbe, hkrati pa razkrivajo širše družbene pritiske in sistemska delovanja.«
Študenti so poleg Opraviti z Eddyjem prebirali tudi druga Louisova dela ter literarne in filmske reference, ki dopolnjujejo tematiko: Vrnitev v Reims Didiera Eribona, Zakaj ne pišem Dijane Matković, filme Kena Loacha … Tak razširjen referenčni okvir je omogočil snovalni proces, ki presega zgolj interpretacijo literature in vstopa v polje družbenega angažmaja.
»Ustvarjalno pomembno je bilo tudi dejstvo, da gre za prozna in ne dramska dela – s tem smo se lahko ukvarjali z različnimi oblikami prenosov v uprizoritveno polje, od klasične dramatizacije do transformacije vzdušja ali ideje,« pravi Jordan. Poseben poudarek so dali avtofikciji – študenti so ob Louisovih besedilih ustvarjali tudi lastne prizore, ki so izvirali iz njihovih življenjskih izkušenj.
Proces ni bil hierarhičen – študenti so delovali kot kolektiv, v katerem so se razvijali tako igralski kot konceptualni pristopi. »Rahljali smo principe hierarhije, jih usmerjali v skupinske raziskave, spodbujali avtorske pristope. Zelo dragoceno je bilo opazovati, kako se niso zapletli le v usodo Eddyja, ampak v širšo sliko mehanizmov, ki te usode proizvajajo.«
Posebej navdušujoče je bilo, da so študenti tematiko predstave vzeli resno – kot etični izziv in skupnostno odgovornost. »Začutili so, da ne gre več le za njihovo igralsko ali režijsko prezenco, temveč da prenašajo sporočilo. Vsebina je postala pomembnejša od individualnega ekshibicionizma. To je tisto, kar gledališče dela živo in močno,« poudarja Jordan.
Louisova prisotnost kot ogledalo slovenskega prostora
Obisk Louisa pomeni tudi simbolno potrditev, da se tudi v Sloveniji oblikujejo gledališki in literarni prostori, ki so občutljivi za razredno izključenost, spolne in spolnoidentitetne razsežnosti ter za boleče rezine sodobne družbe. Njegova prisotnost – ob izidu nove knjige Pogovor o umetnosti in politiki v sodelovanju s Kenom Loachom (Založba /*cf.) – predstavlja redko priložnost za dialog med umetnostjo, pedagogiko in politiko.
Dogodki, ki jih spremlja AGRFT v sodelovanju z založbo /*cf., ponujajo več kot literarni spektakel – so poziv k razmisleku o vlogi umetnosti v času naraščajočega družbenega cinizma in apatije. Louis nam s svojo prisotnostjo in pisanjem kaže, da je umetnost lahko tudi prostor upora, iskrenosti in spremembe – ne glede na to, ali se zgodi v francoski vasi, pariškem akademskem svetu ali na študentskem odru v Ljubljani.
