Resor ste prevzeli v precej slabem stanju, vendar z ambicioznimi načrti. In danes se zdi, da ste jih večino uresničili, kar je za tukajšnje razmere precej dober dosežek. Je bila pri tem pomembna tudi zadostna vladna podpora?
Že na začetku sem povedala, da je eden od ciljev mojega mandata ta, da postane področje kulture enakovreden sogovornik drugim ministrstvom ter da se kulturo ponovno prepozna kot resor, ki je ključen za razvoj družbe, ne pa nekakšen nebodigatreba, kamor denar samo odteka in je zato tudi prvi, ki nato doživi reze v proračun. Pri zagovarjanju svojih stališč sem precej vztrajna, kar lahko najbrž potrdijo tudi moji kolegi v vladi. (Smeh.) Tako smo proračun vedno zapirali med zadnjimi in od svojih izhodišč nismo odstopali niti takrat, ko se je bilo res težko medresorsko usklajevati – recimo pri sprejemanju nekaterih zakonov. V tem pogledu kultura ni bila več obroben resor, ki bi moral biti tiho; enakopravno smo sodelovali z različnimi področji, od energetike do šolstva ali gospodarstva, in vesela sem, da smo bili del vlade, ki je to omogočila. Ki je imela torej posluh za kulturo in je ni že vnaprej potiskala ob stran.
Poznalo se je tudi, ko sem postala koordinatorica oziroma sokoordinatorica Levice: v preteklosti kulturni ministri pogosto niso imeli posebne strankarske ali politične teže, zato je bila tudi njihova moč bolj omejena. Sama govorim o kulturi ter poudarjam njen pomen tudi takrat, ko nastopam v imenu Levice, in vesela sem možnosti, da lahko postavljam ministrstvo za kulturo med tista, ki so bistvena za razvoj naše države.
Kaj pa vas je po prihodu na ministrstvo oziroma v času mandata morda vendarle presenetilo ali pa se je izkazalo, da so stvari drugačne, kot ste pričakovali?
Tu bi lahko omenila medije: že prej so me opozarjali, da se je urejanja medijske zakonodaje tvegano lotevati in jo je bolje pustiti pri miru, saj se lahko hitro znajdeš v težavah in si nakoplješ kakšen referendum. A hkrati je strokovna javnost že dolgo opozarjala na zastarelo zakonodajo, zato se mi je zdelo neprimerno, da zaradi lastnega udobja ali političnega preživetja ne bi storili potrebnih korakov za stabilizacijo in razvoj sektorja. Imam pa tudi občutek, da bi si marsikdo želel, da bi imel s položaja ministrstva na medije, sploh javno radiotelevizijo, velik vpliv na način dela ali programske odločitve. To je napačna perspektiva in storili smo vse, da se to ne bo več dogajalo. Tako kot mora ministrstvo za kulturo v osnovi zgolj poskrbeti za pogoje delovanja za ustvarjalce, tudi v primeru RTV ureja le pravno podlago za njeno delovanje – nikakor pa nima in ne sme imeti moči, da bi določalo ali usmerjalo, katere vsebine naj se obravnavajo ter kako. Kar se je v primeru RTV navsezadnje tudi jasno pokazalo, ko smo spremenili zakon in umaknili politiko iz javnega servisa.
Druga stvar, ki me je presenetila ali bolje rečeno razočarala, pa je še vedno prisoten kulturni boj, v katerem del politike kulturo še zmeraj izkorišča za nabiranje ideoloških točk, pri čemer jih področje kulture in posledice zanj zaradi takšnih dejanj sploh ne zanima. Zloraba umetnikov ter umetniških del za politične cilje je v zadnjem času presegla vse meje, kar me žalosti tako kot političarko in kot ministrico, pa tudi kot nekoga, ki je dolgo deloval na področju kulture – da ne govorim o tem, kako se počutijo šele tisti, ki jih takšne manipulacije neposredno zadevajo. In to je nekaj, kar moramo pustiti za seboj. Za zakone, ki kulturi dajejo večjo avtonomijo, ter visok proračun, ki ji daje razvojno stabilnost, smo se borili zato, da kultura ne spada več med šibkejše resorje, posledično pa ne more biti zlahka orodje, ki ga politiki lahko zlorabljajo. Žal mi je, da desnica tega vzorca instrumentalizacije kulture ne zmore prerasti.
Omenili ste zakonodajo, posodobitev ali čisto novih zakonov je bilo v tem mandatu res veliko – bi rekli, da je področje v tem pogledu zdaj bolj ali manj urejeno?
Čeprav je bilo veliko narejenega, nas izzivi še čakajo. Vsa zakonodaja na področju kulture je bila stara več kot dvajset let, vključno z medijsko, in tu je bilo ogromno dela. Spomnimo se samo na zakon o javni rabi slovenščine. Dolga leta smo poslušali, kako se ne da zagotoviti, da bi različne tehnične naprave spregovorile v slovenščini, pa smo nazadnje našli rešitev – zakonodaja mora biti čvrsta, toda hkrati mora slediti tudi tehnološkemu razvoju in spreminjajočim se razmeram v družbi.
Na področju medijev doslej ni bilo podpore medijskemu sektorju kot gospodarski panogi, čeprav je bilo vmes več gospodarskih kriz, ko bi bilo to nujno urediti. Zdaj smo skladno z novim zakonom lahko uvedli nove sheme za pomoč medijem. Zakon o RTV Slovenija je treba še nadgraditi, toda včasih je bolje delati po korakih in ne spreminjati zakonov v celoti, tudi zato, da vidiš, ali in kako popravki delujejo. Seveda pa je pomembno, da imaš na voljo dovolj časa.
Sektorsko zakonodajo smo zdaj prenovili, vsako zakonodajo pa je treba nato tudi kritično ovrednotiti in videti, kje so še možnosti izboljšav. Dveh zakonov nam še ni uspelo sprejeti, imamo pa pripravljena in enega tudi že medresorsko usklajenega, to sta filmski zakon in zakon o varovanju kulturne dediščine. Če bi dobili še en mandat, bi bila to prva dva zakona, ki bi jih sprejeli. Hkrati vidim še veliko možnosti za izboljšave pri obstoječi zakonodaji; navsezadnje je vsak zakon kompromis in ga je vedno mogoče še izboljšati.
Glede zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKDS) je bilo sicer precej pripomb s strani dela stroke, koliko vam jih je uspelo upoštevati?
To je povsem nov zakon, saj je prejšnji v marsikaterem pogledu pomanjkljiv in nezadosten. Dolgo smo ga pripravljali, tudi za javno razpravo smo si vzeli veliko časa in je potekala večstopenjsko, skoraj vse pripombe smo na koncu tudi upoštevali. Nekaj nerazumevanja je bilo na začetku morda tudi zato, ker smo zakon usklajevali še z drugimi zakoni z drugih področij, saj posega na različna področja, kar pa smo ob dodatnem skupnem delu s strokovno javnostjo pojasnili, nekatere stvari pa tudi popravili. Zakon je zdaj usklajen z vsemi strokami in njihovimi ključnimi pripombami, jasno pa je, da je za tako obsežno spremembo potreben nenehen dialog in nikoli ni odveč še ena javna razprava. To je zakon, ki je po številu členov najobsežnejši na področju kulture. Se je pa ob tem zakonu pokazalo, da je dediščina globoko usidrana v nas, da jo imamo v podzavesti in jo kot družba cenimo. To se je pokazalo tudi ob poplavah, ko so bili poškodovani, a nato tudi skupno očiščeni kulturni spomeniki, ki ljudem veliko pomenijo. Pokaže se vsakič ob veselju in ganjenosti celotne skupnosti, ko smo odpirali prenovljene stavbe, ki so prej stale prazne dvajset let ali pa se vanje tudi po več desetletij ni investiralo. Dediščina na nas deluje na različnih ravneh, tudi na čustveni, zasidrana je v našo kolektivno zavest. Tudi v tem se kaže naš odnos do kulture in države. Menim, da imamo Slovenci sicer dober odnos do kulture in umetnosti. Tega ponosa na našo zgodovino in kulturo nam ne morejo vzeti niti tisti, ki ju izkoriščajo za nabiranje političnih točk. To se mi zdi do ljudi, ki imajo kulturo radi, pa tudi do umetnosti same, pokroviteljsko in žaljivo. Takšen ponižujoč odnos pa me je prizadel tudi kot zastopnico kulturnega resorja.
Kaj pa so še druge stvari, ki vam jih ni uspelo končati ali se jih lotiti?
Na področju samostojnih delavcev v kulturi bi želeli še okrepiti zdravstveno varstvo, čeprav smo to vprašanje že precej konkretno načeli, na primer v povezavi z bolniškim nadomestilom – za ustvarjalce je njihovo telo pogosto tudi njihovo delovno orodje, zato je urejeno zdravstveno varstvo še toliko pomembnejše. Nadgrajevati je treba tudi institut karierne dinamike in drsnega cenzusa. Uspeh tega mandata je, da smo uvedli povsem nov model, vendar je bil to le prvi korak. Zdaj ga moramo nadgraditi in uskladiti s potrebami na terenu. Tu je tudi problematika produkcijskih prostorov, kjer vidimo nujnost, da pridobimo nove prostore za ateljeje ustvarjalcev in nevladne organizacije v kulturi. V tem mandatu smo veliko delali na rezidencah, prvi smo bili, ki smo jim dali možnost financiranja v sklopu rezidenčne mreže, tako za domače kot tuje umetnike, v sodelovanju z občinami pa smo vzpostavljali nove in obnavljali obstoječe rezidence. Bistven investicijski projekt v naslednjem mandatu je nadaljevanje postopkov za začetek gradnje Prirodoslovnega muzeja, ki smo jo premaknili z mrtve točke, a gre za projekt, ki že predolgo čaka. Želela bi si obnoviti nekdanje filmske studie v Fornačah in tam spet vzpostaviti prostore za film. Trenutno so zapuščeni in mislim, da bi bil prostor idealen za rezidence filmskih ustvarjalcev, filmski festival in druge dogodke, pa tudi za animatorje. Naš filmski sektor kot celota je vrhunski, s tem bi tudi dvignili vidnost filma, tudi Piran je že bil nekoč ena najbolj znanih filmskih lokacij. Dokončati je treba tudi obnovo Drame. Za gradbeno dovoljenje na žalost še nismo pridobili soglasja sosedov, vendar si intenzivno prizadevamo za to. Ugodili smo vsem njihovim zakonsko možnim zahtevam in upam, da smo proti koncu. Graditi se bo začelo takoj, ko bo gradbeno dovoljenje, vse druge postopke in posege smo že končali. Začeti pa je treba tudi postopke za zgraditev nove večje koncertne dvorane, ki jo Slovenija kot država potrebuje – ne glede na to, kje bi bila. Pa seveda Prirodoslovni muzej, kjer so postopki stekli že v tem mandatu. Usmerili pa smo se precej na decentralizacijo, saj Slovenijo in zamejstvo vidimo kot enoten kulturni ekosistem, in v tej smeri bi si želela nadaljevati. Nadgradila bi vse razpise, ki spodbujajo dostopnost kulture po vsej Sloveniji, in mislim, da smo bili tu zares uspešni, seveda ob sodelovanju številnih akterjev, od občin do javnih zavodov in nevladnih organizacij. Kulturo gledam kot celoto in tu je še ogromen razvojni potencial, če je ne obravnavamo ločeno po zvrsteh, po mestih in po regijah, temveč kot povezan, živ organizem.
Imamo javne zavode, kulturno dediščino, veliko zgledno obnovljenih gradov, razen Metelkove 6 pa ministrstvo nima nobene infrastrukture, ki bi jo lahko namenilo nevladnim producentom.
Drži, ministrstvo je tu v preteklosti nekoliko zaspalo, so se pa v preteklem desetletju razmere tudi precej spremenile, potrebe so ogromne – ne le po produkcijskih prostorih, temveč tudi po pisarnah in skladiščnih prostorih. Zdaj smo v krovnem zakonu bolj jasno opredelili, pod kakšnimi pogoji lahko neinstitucionalni sektor dostopa do javne kulturne infrastrukture, in zato, da jih zavarujemo, jasno opredelili, katere stroške morajo pri tem kriti, kadar gostujejo pri javnih zavodih. V razpise smo med upravičene stroške vključili tudi sorazmerne stroške dela in prostorov, kar je ključno za tiste nevladnike s prostori, denimo manjšimi gledališči ali galerijami, ki so prej dobili sredstva le za program, stroški za prostor, kot so elektrika, voda, ogrevanje, pa so bili veliki in so se jim zajedali v programska sredstva. Razmišljamo v smeri, da bi za tiste nevladne organizacije, ki imajo v uporabi prostore, naredili posebne razpise, ker so njihove potrebe drugačne. Sem pa prepričana, da produkcijski prostori v Ljubljani in drugje po Sloveniji morajo obstajati in morajo biti dostopni najširšemu krogu uporabnikov. Trenutno jih imajo v lasti skoraj izključno občine, smo pa tudi v pogovorih z Družbo za svetovanje in upravljanje (DSU), da bi dobili nekatere njihove prostore in jih namenili za produkcijo, ti pogovori potekajo že kar nekaj časa. Če ljudje nimajo kje delati, če nimajo primernih pogojev, ateljejev, če zmrzujejo, pa potem nimajo kje pokazati svojega dela – vse to je med seboj tesno povezano. Verjamem, da mora država skrbeti za primerne delovne pogoje. Tudi na področju ljubiteljske kulture imamo precej razpisov za programe, a tudi ta društva potrebujejo prostore za vaje, druženje, delovanje, in tudi to je treba urediti, saj je ljubiteljska kultura pomemben del naše družbe.
Je pa seveda vprašanje, koliko denarja imajo sploh občine za vzdrževanje kulturnih domov in podobne infrastrukture, enako, kot velja za obnovo gradov …
Kulturni domovi so steber naših krajev, pri čemer niso vezani le na kulturo, temveč se v njih dogajajo raznovrstne dejavnosti, ker je to po navadi v manjših krajih edini javni prostor. So središča krajev, stičišča skupnosti, tam potekajo tečaji, družabni dogodki, različne dejavnosti društev, od vadb do izobraževanj. Nekaj smo jih v tem mandatu tudi obnovili in odprli nekaj novih, prvič pa smo uvedli tudi financiranje s strani države prek razpisa za kroženje umetniških del ter s podporo novim gostovalnim mrežam. V državni lasti sta samo dva kulturna domova – Cankarjev dom kot naš največji kulturni center in Kulturni dom Črnomelj zaradi svoje zgodovinske pomembnosti, saj je bil tam ustanovljen Slovenski narodnoosvobodilni svet in tudi Drama. Prenavljali smo ga več kot tri leta in je res čudovit.
Tu bi še enkrat opozorila na nerazumevanje kulture kot resorja – kulturni dom služi skupnosti v številnih pogledih, ne le za kulturne namene, to je živ organizem, in če hočemo govoriti o skladnem regijskem razvoju, je treba takšne mreže podpirati, tudi z ustreznimi razpisi. Brez tega bomo težko ohranjali manjše kraje žive in govorili o enakomernem razvoju celotne države. Zato lahko o kulturi govori zaničevalno le tisti, ki je ne pozna in o njej ne razmišlja celostno.
Na kateri točki je prenova Drame? Ministrstvo je zatrdilo, da je ugodilo vsem željam …
Zadnja različica sporazuma med investitorjem in sosedi je bila usklajena oktobra lani in je pripravljena za podpis tako s strani ravnateljice Drame kot tudi ministrstva za kulturo po pooblastilu vlade. V dogovor so vključena tudi vsa zavarovanja za primer morebitne škode, ki so bila zakonsko mogoča. Razumem seveda vse zadržke, dvome, tudi neprijetnosti, ki jih prinaša takšna prenova za sosede, dejstvo pa je, da gre za javni in za nacionalni interes ter da je za začetek del potrebna samo začasna služnostna pot – če bi bilo to cestišče v celoti v lasti države ali občine, tovrstnih pogovorov sploh ne bi bilo. Vsak tako velik projekt se mora začeti z dialogom in obojestranskim razumevanjem ter strinjanjem, da je projekt v dobro vseh. Tudi zato smo spremenili ureditev okolice v skladu z željami sosedov, stanovalcem se bo omogočilo in plačalo nadomestna parkirna mesta, opravili se bodo vsi monitoringi. Dejstvo pa je, da je Drama trenutno potresno zelo nevarna, da so zaposleni tam delali v povsem neprimernih razmerah in da stavba nima uporabnega dovoljenja, saj statično ni varna.
Pred leti smo slišali, da tudi Metelkova 6 ni statično varna, kar je bil eden od argumentov za nameravano izselitev nevladnikov.
Mnoge stavbe niso potresno varne in pri vseh obnovah, ki jih izvajamo, izpeljemo tudi statično utrditev, poleg energetske sanacije, in tudi za Metelkovo 6 je načrtovana tovrstna obnova, vendar potek obnove z uporabniki še določamo.
Veliko je bilo zakonodajnih sprememb, kako pa ste zadovoljni z njihovo implementacijo? Kot je denimo minimalno plačilo za samostojne delavce v kulturi – ima ministrstvo za kulturo možnost ugotoviti, ali se to ustrezno izvaja, oziroma ali se lahko zgodi, da bodo javni zavodi ob doslednem upoštevanju tega zmanjšali število sodelovanj s samostojnimi delavci v kulturi?
V našem mandatu smo nenehno višali sredstva javnim zavodom, tako za stroške in plače kot za programe, iz katerih plačujejo tudi samostojne delavce v kulturi. Skladno z uvedbo minimalnega plačila smo jim zagotovili dodatna sredstva za ta namen. In v nekaterih zavodih so bila ta plačila seveda že prej višja od minimalnih, so pa razlike med zavodi in področji umetnosti. A ker so sredstva zagotovljena, tu ne bi smelo biti razlogov, da se uredba ne bi izvajala, sredstva bomo zagotavljali tudi v prihodnje, vsaj dokler smo na ministrstvu. Prav tako spodbujamo zaposlitve, ko gre ponekod za delovna mesta, za katera ni razloga, da bi zanje sklepali pogodbe z zunanjimi izvajalci. Cilj je, da se sektor deprekarizira, seveda pa niso vsi poklici na področju kulture takšni, da bi bilo to mogoče – prav zato obstajajo samostojni delavci v kulturi. Toda vse od zloglasnega Zujfa se v sektorju kulture preprosto ni zaposlovalo, niti na takšnih delovnih mestih, ki so bistvena za delovanje javnih zavodov – zato si hkrati prizadevamo za odpravo prekarizacije tudi pri podpornih poklicih, denimo pri čistilkah in vzdrževalcih, ki bi morali biti po našem mnenju v zavodu zaposleni, ne pa najeti od zunaj. Tu ne gre zgolj za stroškovni vidik, ampak tudi za vidik delavskih pravic.
Kakšna pa je vloga sistematizacije? Znano je, da so določena delovna mesta uvrščena prenizko, da bi bila zanimiva za nekatere profile.
V času plačne reforme smo podrobno pregledali vsa sistematizirana delovna mesta v kulturi, bil je cel kup anomalij. Na področju kulture imamo tudi delovna mesta, kakršnih je v Sloveniji le nekaj, na primer vrtnarji v Arboretumu Volčji Potok, knjigovezci v arhivih in Nacionalni in univerzitetni knjižnici, torej redki poklici, ki morda niso v zavesti širše javnosti, a so bistveni za kulturo, pa razni tehnični delavci, ki so steber vseh kulturnih ustanov. Vse smo v okviru reforme poskušali čim bolje umestiti in smo jim dvignili plače, nismo pa še povsem uredili področja deficitarnih poklicev, ki jih je tudi v kulturi kar precej.
Mislil sem tudi na dela, kot so računovodje ali pa tonski tehnik, ki lahko kot samostojni podjetnik z dvema ali tremi koncerti na mesec zasluži več kot z rednim delom v javnem zavodu.
Stabilna zaposlitev v javnem zavodu za nedoločen čas ima svoje prednosti in pravice, vključno z regresom, božičnico in plačanim dopustom, navsezadnje tudi pokojnino. Lahko sicer razumem, da mlajši raje izbere bolj prekarno obliko dela, ker je trenutni dohodek pač višji, ampak na neki točki se prioritete spremenijo. Seveda pa ni mogoče nikogar prisiliti v takšno ali drugačno izbiro dela. Plačni sistem v javnem sektorju ima pač svoje zakonitosti, ki jih je treba upoštevati. Pri tem je treba upoštevati, da je po plačni reformi mogoče ponuditi dodatne plačne razrede pri zaposlitvi, prav zaradi tega, da bodo zaposlitve v javnem sektorju za take poklice privlačnejše. Ob tem moramo stremeti k ustvarjanju dobrega delovnega okolja, da bodo ta delovna mesta ljudem privlačna. Ni pa mogoče za vse poklice ustvariti delovnih mest, od vizualnih umetnikov do filmskih igralcev ali pesnikov. A čeprav so nekateri redno zaposleni, drugi pa prekarni, je delo vedno delo in mora biti kot takšno tudi priznano. Pravice morajo biti nujno izenačene glede plačila, da ne prihaja do izkoriščanja in podplačevanja, enako je pri zdravstvenem varstvu in podobno.
Kljub temu pa narašča število samozaposlenih, ki razmišljajo o odhodu iz sektorja, ker s svojim delom ne morejo dostojno preživeti. Ali ukrepi še niso imeli dovolj časa, da bi imeli učinek?
Število samostojnih delavcev v kulturi v našem mandatu raste, tako da odhodi iz sektorja v tem obdobju niso pogosti. Ukrepi, kot so drsni cenzus, karierna dinamika in podobno, se bodo poznali šele letos, saj je bil zakon sprejet lansko jesen. Zaradi teh ukrepov bosta delo in življenje samostojnih delavcev v kulturi boljša in pravičnejša. Ni preprosto preživeti kot samostojni kulturni delavec. Uvedli smo minimalne standarde, a ostajajo visoki stroški življenja, še posebno neznosno drage najemnine stanovanj, pa ne le v Ljubljani. Nekateri si mislijo, čemu bi država podpirala nekega umetnika – ampak pozabljamo, da samostojni delavci izvajajo tudi izobraževalne delavnice v Metliki, Ljubljani ali Radovljici, delajo z otroki in starejšimi, držijo pokonci številne lokalne skupnosti, in to je vse del istega sistema. Kdo pa bi učil otroke v pevskem zboru, vodil vaje godbe na pihala ali organiziral ljubiteljske gledališke predstave? Vse to so umetniki. Zato moramo za vse ljudi urediti stanovanjsko problematiko, saj so prostori tako za bivanje kot za produkcijo ključni, in to bi močno zmanjšalo revščino, pa ne le v kulturi.
Kaj bi se vam zdelo najpomembnejše, da bi nadaljeval prihodnji minister ali ministrica za kulturo?
Želim si, da se ne bi nikoli več, pod nobeno vlado ali stranko, ponovno zgodilo, da bi to postalo ministrstvo proti kulturi, kot je žal že bilo, recimo v času Janševe vlade. To mora biti ministrstvo za kulturo, minister pa prvi med borci za dobre delovne razmere, v katerih nastaja vrhunska umetnost. Želim si, da bi bil dialog z vsemi akterji, ki delujejo na področju kulture, ves čas živ, da bi se pogovarjalo z lokalnimi skupnostmi, kaj potrebujejo, da bi se iskale najboljše rešitve tako za tiste, ki delajo v kulturi, kot za tiste, ki v njej uživajo – občinstvo. In da bi se ohranilo razumevanje tega resorja kot ključnega razvojnega resorja. To je eno najpomembnejših sporočil, ki smo jih želeli udejanjiti v tem mandatu: da kultura ne more biti zavržena in pozabljena, da se ohrani spoštovanje ter vrednost kulture, umetnosti in vseh ustvarjalcev v naši družbi.