Imam zelo čudno navado, da vedno vse počnem v nasprotju s pričakovanim. To je moja naravna pot – želim biti drugačen, kjerkoli že sem, saj do trendov nimam toplega odnosa. Prej skušam biti opozicija, četudi ne gre za zavestno dejanje – odraščal sem namreč bogu za hrbtom in ta »osamelost« se je nehote zrasla z menoj. Pravzaprav se je nisem zavedal, dokler se nisem preselil v San Francisco. Šele tu, z novo perspektivo, sem uvidel kontrast. The Soft Moon zato predstavlja odtenke moje nostalgije, vračanje v puščavo Mojave, med obrise moje mladosti.
Niste edini, ki ste ustvarjalni navdih ali zatočišče poiskali v omenjeni pustinji. Kaj je tam – poleg kaktej in divjih živali – tako posebnega ali osvežilnega?Nekaj neopisljivega je v tem velikem praznem prostoru, nekaj, kar ti dovoli misliti. Ko se soočiš s praznino, se – vsaj pri meni je tako – poglobiš vase in začneš živeti v svojih razmišljanjih. S tem, ko sem dobesedno zaslišal svoje misli, sem prišel do številnih spoznanj, ki sem jih pozneje uporabil v življenju ali jih prevedel v glasbo. Hkrati je puščavska krajina kot taka izjemno dramatična – po eni strani je vroča in sušna, po drugi pa lahko temperature padejo globoko pod ničlo in tamkajšnji vetrovi so neusmiljeni. Vedno in povsod je ekstremno, kar je najverjetneje tisto, kar nekateri iščemo. Srednjih ali preverjenih poti je veliko, nas pa zanimajo drugačni občutki, povsem druga etika – vse to vpliva na moje pisanje.
Vsaj na prvi posluh vaša glasba vseeno ne zbuja občutkov, da je odsev okolja, v katerem je nastajala, temveč da poskušate izraziti tisto, kar je skrito globoko v vas.V kontrastu nisem samo z okolico, temveč tudi s samim seboj. Tega nikoli nisem skrival. Glasba vsekakor prihaja iz mene; njeni motivi so globoko zarezani vame, jaz pa jih prevajam v vsakodnevni jezik. Tu je tudi počelo mojega načina petja ali – bolje rečeno – rabe glasu. Vendar me je na neki svoj način prav puščava prepričala, da sem se ozrl vase. Tamkajšnje življenje je namreč dolgočasno in tesnobno. Hitro se naveličaš vsakodnevne rutine in ponavljajoče se vedute. Glasba je prišla kot oblika eskapizma.
V preteklosti ste večkrat omenili, da je glasba neposreden odsev vašega težkega otroštva. Ali jo razumete kot obliko terapije?Vse, kar sem ustvaril, je definitivno oblika terapije, sicer bi že davno znorel. Glasba mi dobesedno zapira dostope do mojega otroštva – posledično, in to je dobro, se ga ne spominjam prav dobro. Če sem iskren, so edino prvi koraki The Soft Moon nekoliko odstrli vtise, ki sem jih nekoč skril globoko v sebi. Pred tem jih enostavno nisem našel.
Ali potem občutite čustveni razmah z vsako pesmijo, ki jo zložite?Vsaka nova pesem je moja mala zmaga. Med pisanjem se počutim, kot da bi se soočil s sovražnikom – in ta sovražnik sem najverjetneje jaz sam. Z vsako pesmijo čutim, da ga vse bolj premagujem, in rad bi prišel do točke, na kateri bi za vedno premagal demone v sebi.
Najverjetneje tudi vaša zvočna identiteta ni prišla takoj ali sama od sebe, temveč ste jo razvijali postopoma?Prav v tem tiči bistvo projekta The Soft Moon, kar slišim tudi od poslušalcev. Tako kot se je naš zvok razvijal postopoma, se je postopoma tudi dotaknil poslušalcev. Naša glasba ni glasba na prvi posluh. Zvok, ki ga zaslišiš, se te počasi prijemlje, dokler se ne zrase s teboj. Gre za evolucijo v dveh smereh: v fazi ustvarjanja se dogaja meni, v fazi izvedbe se dogaja nam in poslušalcem. V obeh primerih je proces počasen, toda ko te doseže, ne popusti.
Kaj to ni eden izmed temeljev temnega novega vala, kamor vas – poleg noisa in gotike – najbolj pogosto tlačijo?Ko ustvarjam glasbo, do nje pristopam povsem naravno, to pomeni, da v pesem vnesem stvari, ki jih čutim in slišim v njej. Nobene večje filozofije ni zadaj. Nisem avtor, ki bi se zavestno vračal nazaj, črpal iz določenega žanra ali ga poskušal poustvariti. Pišem tisto, kar čutim, zato pač prevladujejo temačni, agresivni in eksperimentalni dovtipi.
Sam vas veliko prej slišim v odnosu do krautrocka in res zgodnjih Ultravox.V glasbenem smislu je krautrock moj največji navdih. Razlog je sila preprost: žanr se odpira proti neomejenim prostorom svobode, nagovarja radovednost in omogoča nemoteno raziskovanje. Hkrati na vseh ravneh poudarja umetniški vtis, ki ga nekateri sorodni žanri zanemarjajo. Tudi Ultravox so mi nekako blizu, četudi sem bil bolj pod vplivom solistične kariere Johna Foxxa. Metamatic je še danes eden mojih »top 10« albumov. Vseeno moram poudariti, da nikdar nisem hotel zveneti tako kot Foxx – nehote se je zgodilo, da sem ujel isti duh. Rekel bi, da sva z Johnom sorodni duši, da imava rada podobno glasbo ter imava podobne poglede na življenje.
Zakaj mislite, da je omenjeni postindustrijski zvok znova tako popularen?Ne morem z gotovostjo trditi, a mislim, da ga lahko interpretiramo zlasti kot reakcijo na tehnologijo. Vsakdo v sebi nosi zavedanje o približevanju konca sveta in ljudje so se podzavestno naslonili na te apokaliptične podobe, ki pa jih je morala podpreti tudi glasba. In postindustrijski zvok je za to najbolj primeren.