Založba, ki je v slovenskem prostoru strip oziroma risoroman vztrajno uveljavljala in še vedno uveljavlja kot enakovredno knjižno, umetniško in založniško formo, zdaj odpira še vprašanje njegove profesionalizacije. Slovenski strip ima avtorje, bralce in kakovostna dela, a še vedno deluje na majhnem trgu, z omejenim financiranjem, premalo kritične obravnave in šibko razvito infrastrukturo za prodajo pravic v tujino. Z Zalo Zagoršek Golob smo se pogovarjali o tem, kaj pomeni producirati strip pri nas, zakaj je prodaja pravic tek na dolge proge in kaj bi slovenski strip potreboval, da bi lahko iz kakovostne ustvarjalnosti zrasel tudi v vzdržnejše profesionalno polje.
VigeVageKnjige so v slovenskem prostoru ena redkih založb, ki strip oziroma risoroman obravnavajo kot resno knjižno, umetniško in založniško formo. Kako bi opisali produkcijske pogoje za strip pri nas? Je največji izziv denar, majhnost trga, pomanjkanje infrastrukture, distribucija ali še vedno tudi odnos okolja do stripa?
Vse to, pa tudi amaterizem, v katerem še vedno tiči del scene pri nas, kar ovira profesionalizacijo. Če se hoče strip v Sloveniji razvijati, mora dojeti, da je enakovreden preostalim literarnim zvrstem, in zase začeti zahtevati enakovreden kos pogače, vendar mora tudi ponuditi profesionalne pogoje dela in odnose. Trenutno je v tej literarni zvrsti premalo denarja, da bi bil omogočen njen razvoj in napredek. Nujno bi bilo, da se izdaje domačih avtorjev in prevodi tujih prodajo v višjih nakladah, za to pa potrebujemo več bralcev in bralk. To, torej širitev bralskega bazena, je tudi eden temeljnih ciljev festivala Primaruha!.
Ko govorimo o stripu, pogosto govorimo o avtorjih, manj pa o tem, koliko časa, dela in založniškega tveganja zahteva nastanek ene knjige. Kako se produkcija risoromana razlikuje od produkcije klasične leposlovne knjige?
Največji razliki sta, bi rekla, način prevajanja stripovskega dela in postavljanje prevoda. Pri prevodu je treba pozorno opazovati tudi slikovne plasti in najti primeren način povezovanja obeh oblik pripovedi. Pri postavljanju pa gre pravzaprav za kompleksno, včasih celo oblikovalsko delo, pri čemer se prilagaja slikovni material tako, da se vanj čim manj posega, da s posegi ne krnimo avtorskega dela. Seveda pa je tudi pri tisku potrebne veliko več pozornosti, recimo pri izbiri papirja, načinu tiska. Vsaka knjiga zahteva celostno obravnavo, prav nobeno »štancanje« ni mogoče. Tudi finančna konstrukcija je posledično pri nas precej drugačna kot denimo pri bolj klasičnih oblikah leposlovja, kot sta roman in poezija.
Slovenija ima močne stripovske avtorje in avtorice, vendar majhen jezikovni trg. Kaj mora imeti slovenski strip oziroma risoroman, da je zanimiv tudi za tuje založnike? Ali je ključna tema, vizualna prepoznavnost, univerzalnost zgodbe, avtorsko ime ali predvsem dobro pripravljena založniška predstavitev?
Doslej sem se o tem že nekaj naučila in bi rekla, da gre predvsem za univerzalnost zgodbe. Če je zgodba zelo prostorsko omejena, je manjša verjetnost, da bo zanimala veliko založnikov. Gotovo prepoznavnost in uspeh avtorice pripomore k večjemu zanimanju, to je kar neko univerzalno pravilo, ki včasih s kakovostjo dela nima prav veliko zveze. Morda je zato malim državam težje predstaviti njihove avtorice in avtorje. Nekatere založbe na veliko promovirajo število prodanih izvodov, kar je, če je tvoja naklada 600 ali 700 izvodov, malo smešno.
Festival Primahura! posebno pozornost namenja prodaji pravic v tujino. Kaj pravzaprav pomeni prodajati pravice za strip, kaj se v takšnih pogovorih prodaja, kaj mora založba pripraviti in kako dolgo običajno traja pot od prvega zanimanja do dejanskega prevoda oziroma izdaje v drugi državi?
Naša založba je pred kratkim prodala v tujino prve pravice. Celotna pot aktivnejšega predstavljanja naših avtorjev v tujini je trajala približno pet let. Pri predstavitvi knjige moraš predvsem znati prodati zgodbo in vizualni slog. Precej nujna sta testni prevod, običajno v angleščini, in povzetek, pa tudi nabor možnosti sofinanciranj. Sama včasih, ko se pripravljam na sestanke, pregledam aktualno produkcijo založb, da znam nato narediti nekakšno povezavo med deli, ki so jih že izdali, ter med delom, ki ga ponujam jaz. To je tek na dolge proge, sama ne poznam nikogar, ki bi na prvem sestanku stisnil roko in podpisal pogodbo.
Kakšne so vaše dosedanje izkušnje s prodajo oziroma nakupovanjem pravic? Se slovenski založniki pri stripu v tujini lažje znajdejo kot kupci tujih del ali kot tisti, ki skušajo slovenske avtorje predstaviti drugim trgom?
Nedvomno se lažje znajdemo kot kupci. Že pogled na naš trg pove, da veliko več izdajamo prevodno literaturo kot originalna dela. Nakupovanje je za našo založbo sčasoma postalo precej običajno, medtem ko je prodaja še vedno bolj zapletena. Pri prodaji z manjšega trga se lahko zatakne že pri iskanju prevajalke ali prevajalca, saj tuje založbe nimajo na razpolago kadra, ki bi prevajal iz slovenščine. Zato mi vedno ponudimo tudi pomoč pri iskanju prevajalke ali prevajalca, s katero bi tuja založba lahko sklenila prevajalsko pogodbo. Vsako knjigo, ki jo ponujamo, moramo najprej prevesti in predstaviti v angleščini, da jo tuji agenti in uredniki razumejo, kar pomeni znaten dodatni strošek in ves proces prodaje precej podaljša.
Pri literaturi se pogosto govori o prevodih kot ključnem pogoju za mednarodno vidnost. Pri stripu pa je poleg jezika enako pomembna tudi vizualna identiteta. Ali je strip zaradi svoje likovne govorice lažje prenosljiv med različnimi kulturami ali pa se prav pri njem hitro pokažejo razlike med trgi, bralnimi navadami in založniškimi pričakovanji?
Pri stripu je vizualna identiteta enako pomembna kot besedilo ali pa celo še bolj. Pogosto lahko, če se z žanrom veliko ukvarjaš, že na videz prepoznaš recimo francoski ali pa ameriški stil, tudi Nemci imajo precej prepoznavno risbo. Risba je pri marsikaterem založniku lahko »deal breaker«, če ne ustreza njegovemu založniškemu programu.
Kaj za slovenske avtorje konkretno pomeni možnost srečanja s tujimi založniki, agenti in strokovnjaki za avtorske pravice? Je tak dogodek predvsem priložnost za mreženje ali lahko odpre tudi zelo konkretna vrata do tujih izdaj?
Oboje. Na takih dogodkih lahko pride do izmenjave kontaktov, ogleda portfolijev, predstavitve del, hkrati pa se lahko odprejo tudi ideje za druge, nove projekte, nova sodelovanja.
Če primerjate slovenski stripovski prostor z bolj razvitimi stripovskimi trgi v Evropi, denimo francoskim, nemškim, italijanskim ali skandinavskim, kaj pri nas najbolj manjka: več javnega financiranja, več založb, več kritike, več bralcev, več medijske pozornosti ali predvsem dolgoročnejša kulturna politika za strip?
Ojej, bi rekla, da kar vsakega nekaj. Predvsem več kritike in boljše financiranje, pa tudi kulturna politika bi potrebovala osvežitev. Zdi se, da se je stanje nekoliko izboljšalo, dobili smo tudi nacionalni dan stripa, vendar še zdaleč nismo na točki, kjer bi strip predstavljal enakovredno literarno zvrst in bi vsaj najkakovostnejši avtorice in avtorji od nekomercialnega stripa v Sloveniji lahko tudi živeli. Ali vsaj preživeli. Dejstvo je, da bi vse to močno pripomoglo tudi k boljši, kakovostnejši in bolj profesionalni produkciji ter bi zvrst posledično nagovorila in k branju privabila več bralcev.
Vrsto let že delate z risoromani. Kaj vas pri stripu kot založniški formi še vedno najbolj preseneča? Njegova ranljivost, trdoživost, avtorska svoboda ali dejstvo, da ga je treba pri nas še vedno znova zagovarjati?
Predvsem me preseneča sposobnost pripovedovanja zgodb. To, da lahko v stripu s kombinacijo besed in slik povemo pravzaprav vse, kar samo z enim ali z drugim ne gre. Navdušuje me raznovrstnost žanra, vizualnih oblik, pa tudi subtilnost, s katero se lahko sooča z različnimi tematikami. Umetnost je bilo in jo bo vedno treba zagovarjati. Trudimo se lahko le, da jo bo zagovarjalo čim večje število čim različnejših glasov.