»Umetnik prejme od narave dar umetnosti – zlato posodo, da iz nje deli skrivnost. Ta skrivnost je sok, ki teče skozi srce in se čisti v jezeru duše. Kdor pije iz keliha umetnosti, naj pomni, da njen sok ni za okrepilo telesa, pač pa za okrepilo duše.« Tako je zapisala Melita Vovk v zaobljubi umetnosti leta 1936, stara osem let. Podrobneje jo je v biografiji, posvečeni tej vsestranski blejski umetnici, opisala avtorica Lidija Pavlovčič. Ana Marija Kunstelj pa je uredila drugo knjigo knjižnega kompleta – Ustvarjanje, kamor je prispevala tudi kot avtorica, umetnostna zgodovinarka, velika poznavalka dela Melite Vovk. Vovkova bi pred nekaj dnevi dopolnila 93 let, če je ne bi julija lani prehitela smrt. Knjigi in razstava, ki so jo odprli na sedmih lokacijah na Bledu in na eni v Ljubljani, pa so pravzaprav poklon njenemu neverjetnemu življenju in delu.
Na ogled tudi dela, ki niso bila namenjena javnosti
Celoten Bled se tako v teh dneh spreminja v veliko galerijo. Poleg ilustracije in njenih slikarskih del, ki so bila že objavljena in razstavljena, si je mogoče ogledati tudi tisti del njenega opusa, ki je bil povsem oseben in je nastajal iz njenega čistega likovnega raziskovanja in užitka in sploh ni bil namenjen javni predstavitvi. Na sedmih prizoriščih na Bledu (galerija Stolp, Kapela in Dvorana nad muzejem Blejskega gradu, Festivalna dvorana Bled, Kavarna Apropo, Knjižnica Blaža Kumerdeja Bled in Galerija Melite Vovk v Trgovskem centru Bled) in v galeriji Inštituta Jožefa Stefana so na ogled dela, ki jo predstavljajo kot portretistko in kronistko osebnega študijskega in družinskega življenja, kot slikarko, ki je bila vpeta v sočasne likovne tokove, kot grafičarko, saj je na Akademiji za likovno umetnost opravila specializacijo iz grafike, pa tudi kot risarko in koloristično virtuozinjo pejsažev, kolažistko in povsem abstraktno umetnico z veliko osebnoizpovedno in družbenokritično angažiranostjo, opisuje Andreja Završnik iz blejskega zavoda za kulturo, ki je skupaj z Ejti Štih, hčerko Melite Vovk, pripravila izbor del za razstavo in postavila ter oblikovala celosten videz razstave in knjižnega kompleta.
»Melito želimo predstaviti na poljuden način zunaj akademskih smernic, kot hudomušno raziskovalko, kot osebo, ki življenja ne vidi samo na prvo žogo. Predstavljamo jo kot veliko vsestransko umetnico, kot veselega in nezakompleksanega človeka,« pravi Završnikova. »Vsekakor je bil izbor del velik zalogaj, ker je bila Melita ustvarjalna na različnih področjih. Težko je bilo med vsemi najti motive, ki jo opisujejo kot nekaj posebnega,« izpostavlja. Stranski produkt vsega opravljenega dela pa je več kot 2000 digitaliziranih in tehnično obdelanih del Vovkove, ki pomenijo tako bogat digitalni arhiv kot tudi priložnost in lajšanje prihodnjih raziskovanj njenega dela.
Njeni dnevniki so odražali tok misli
Tudi pisanje biografije Melite Vovk je bil za Pavlovčičevo pravi izziv. »Pravzaprav je sama poskrbela za kronologijo svojega življenja, saj je v dnevnik zapisovala veliko stvari, ki jih je doživela in o katerih je razmišljala. Dnevniki so obsežnejši od celotne Enciklopedije Slovenije,« opozarja. Življenje Vovkove predstavlja po ključnih obdobjih. »Njena življenjska zgodba je tako pestra in zanimiva, da bi o njej lahko posneli film,« poudarja. Srečna okoliščina je bila, da je Vovkova živela na Bledu, kjer je bilo mondeno letovišče in je imela dostop do pomembnih in znanih ljudi. Njeni dnevniški zapisi pa si sledijo tako, kot je potoval njen tok misli. »Izjemno dobro je popisovala vzdušje koncerta, ki ga je obiskala. Noben glasbeni kritik se ne bi branil takšnega opisa. A ko sem obrnila stran v zvezku, je sledil zapis o cenah življenjskih potrebščin v Nemčiji in koliko zaslužijo posamezni poklici. Potem pa je spet sledilo ekstatično opisovanje vzdušja na koncertu,« pravi avtorica biografije. In dodaja: »Vovkova bi bila lahko tudi pisateljica, ne samo likovna umetnica, njen talent je bil vsestranski.«
S tem se strinja tudi Kunstljeva. Poudarja, da je bila predvsem kot grafičarka Vovkova pogosto spregledana, kar bi lahko pripisali tudi dejstvu, da je bila ženska. Nikoli denimo ni bila povabljena na grafični bienale. Zato je raje posegla po ilustraciji in gledališču, ki sta ji bila dostopnejša. »Svojih del ni sistematično zapisovala,« opozarja Kunstljeva in dodaja, da je morda njen opus še obsežnejši od trenutno obeleženega. Vsekakor pa širina ustvarjanja Vovkove, ki se je redko izražala zgolj v eni tehniki, ponuja številne možnosti nadaljnjega raziskovanja njenega dela.
