Ogromen opus slikarja Silvestra Plotajsa Sicoeja je za kustosa dr. Sarivala Sosiča pomenil velik logistični in selekcijski zalogaj. »Opravil sem izbor izbora, ki zajema slikarjeva dela od leta 1985, ko je vstopil na slovensko likovno prizorišče, vse do današnjih dni.« Na način retrospektivnega pogleda je razstava tudi koncipirana: čisto na vrhu galerije so umetnikova prva dela, tista med zadnjimi pa so v spodnji avli. Mestna galerija Ljubljana ima ne nazadnje tudi omejen prostor, čeprav ni majhna, medtem ko Plotajsov opus najbolj opredeljujejo prav veliki formati, ki potrebujejo veliko prostora.
Ljudje in predmeti
Figure in predmetni svet sta Plotajsa od vselej zanimala. Podobe kot likovno motivne energije je že v svojih umetniških začetkih razumel kot gnetljive, prožne likovne sile, ki se lahko slikovito in silovito razvijajo po prostoru ter prehajajo iz idejnih zasnov v jasno izražene in prepričljive vizualne organizme, izpostavlja kustos. Pravi še, da tudi slikar ustvarja in razvršča svoja dela v serije, cikle ali pa samostojna dela z veliko energije. Podobe na slikah so anatomsko jasne, krožne, ovalne, ali pa razpotegnjene, sploščene, in se prelivajo od konkretnosti k poudarjeni geometričnosti. Pri tem zna umetnik vzpostaviti strast, gledalcu pa odslikava svoja razburljiva notranja prostranstva.
Sicoejev likovni jezik v Sloveniji je zelo prepoznaven in edinstven, in sicer zaradi edinstvenih in intenzivnih barv, ki jih uporablja. »V umetnosti nasploh se mi je vedno zdelo zelo pomembno, da lahko prepoznaš likovni jezik nekega umetnika, ne da ga mešaš s kom drugim ali pa da je komu preveč podoben,« meni dr. Sosič. »Tu gre v bistvu za jezik punka, slikar sam se opredeli kot punk kubist; in dejansko se kaže neke vrste sinkretizem, kjer čutiš povezovanje različnih stilov in slogov umetnosti, se pravi od punka, nadrealizma, naivne umetnosti do novodobnega poparta.«
Slikar Sicoe dodaja, da ga je od nekdaj močno fascinirala gotika, »v njej sem prepoznal neke vrste modernizem; umetniki niso uporabljali perspektive, tudi figure niso v pravih velikostnih razmerjih. V umetnikih iz tistega časa pa sem prepoznal svoje kolege. Povezal sem principe sublimnega in abstraktnega slikarstva ter nove figuralike v zelo oseben jezik.«
Barviti likovni svet
Sicoe sam pravi, da zaradi velikih formatov slik, ki jih riše, ne uporablja klasičnih paspartujev, temveč platna razpotegne, kjer se mu tisti trenutek zdi: bodisi na tla ali na steno svojega ateljeja. Dela tudi slike manjših formatov, »ki mi predstavljajo nekakšen predah med velikimi platni. Uživam, ko rišem na velike formate, na njih pravzaprav najbolj pride do izraza barva.«
Kustos dodaja, da v Plotajsovih slikah intenzivne barvne ploskve razdeljujejo različne (psihološke) modificirane pokrajine, stopnjevani svetlobni odsevi pa oblikujejo plastičnost figuralnih gmot, pri čemer je poudarjena ploskovitost, ki jo umetnik razbije prav z velikimi, tudi zelo velikimi formati.
Med barvami, ki jih uporablja, so oranžna, škrlatna, modra, zelena, tudi črna, ki je sicer ni veliko, a se jo čuti. Zanimivo je tudi umetnikovo plastenje barv, kot je to počel v baroku Rembrandt. Seveda pri tem uporablja drugačne, sodobne tehnike, je pa zanimivo, da dostikrat združi olje in akril.
Navidezna igrivost prostora
