Kip Mirsada Begića z naslovom Ženski akt iz leta 1976 je dolga leta veljal za izgubljenega, bil pa je dokumentiran in omenjen v strokovni literaturi na več mestih, denimo leta 1993 v manjši strokovni knjižici o kiparju umetnostnega zgodovinarja dr. Milčka Komelja. Niti umetnik sam se ne spomni, kje je kip ostal, vsekakor pa sodi v njegovo zgodnejše, študentsko obdobje, ki ga je prebil med močno kiparsko generacijo na ljubljanski akademiji likovnih umetnosti, kjer je med drugim študiral pri kiparju Zdenku Kalinu, ter zagrebški akademiji, kamor je večkrat hodil poslušat tamkajšnje profesorje in tudi na korekture.
Pričujoči akt je po njegovem mnenju rezultat njegovega celotnega procesa učenja, profesor Kalin pa ga je označil kot didaktičen primer, kako graditi kip od temeljev navzgor, in to mu je takrat veliko pomenilo. Celopostavno figuro je kipar izdelal v gipsu v proporcih 163 centimetrov višine, 45 centimetrov širine in 44 centimetrov globine. Pritrjena je na podstavek.
Najden in odkupljen kip
Kip je lani v zasebni zbirki znanega zbiratelja na Hrvaškem našel galerist Franci Novak, ki o ceni nakupa in imenu zbiratelja zaradi poslovne zaveze ni hotel govoriti, je pa povedal, da je bilo – ob pomoči dr. Milčka Komelja – hitro jasno, da je avtor Mirsad Begić. Nekdo ga je nanj opozoril, zbiratelj pa ga je bil pripravljen prodati. Umetnik Begić o najdbi in nakupu ni vedel nič, dokler ni bil Ženski akt prepeljan v galerijo. »Njegovo ponovno odkritje predstavlja izjemen umetnostnozgodovinski dogodek, saj omogoča neposreden vpogled v izhodišča Begićeve kiparske misli,« je prepričan galerist Novak.
Dr. Milček Komelj je dodal, da se Begić v tem delu zavestno umešča v kontinuiteto klasične antike: »Vendar ne kot posnemovalec, temveč kot umetnik, ki klasične ideale ponotranji in jih prevede v lastno, suvereno govorico.« Povedal je tudi, da je umetnik kip sicer ustvaril po modelu, a se je odločil, da ga naredi brez rok; s tem se je očitno naslonil na obdobje antike, ki jo izžareva tudi krhkost in poduhovljenost figure, čeprav gre za realistično upodobitev. Tudi kompozicija, pri kateri figura stoji v kontrapostu (teža je na eni nogi, druga je pokrčena v kolenu), je po besedah dr. Komelja značilna za antiko, medtem ko kuratorka Špela Stramšek meni, da »gre za delo, v katerem je mogoče prepoznati ponotranjene odmeve velike jugoslovanske kiparske tradicije 20. stoletja, jasno obvladovanje klasične figuralike ter avtorsko prepoznavno interpretacijo klasičnih kiparskih načel«.
Še bolj sugestiven torzo
Kip je zdaj dobil tudi svoje različice v bronastih odlitkih, ki so nastale v sodelovanju z umetnikom. Ideja za izdelavo torza pa se je galeristom in kiparju porodila naknadno. Franci Novak: »Begić se je zavestno odločil preveriti bistvo samega kipa še v radikalnejši obliki, brez glave in okončin. Torzo s patino brona tako deluje kot arheološki artefakt, fragment, iz katerega govori celota, in se neposredno navezuje na antične torze ter idejo, da kiparska moč prebiva v organski masi in notranji strukturi telesa.« Po mnenju dr. Komelja je torzo še bolj sugestiven kot izvorni kip.
Skupaj so na novo ulili sedem celopostavnih aktov in dva avtorska izvoda celopostavnih aktov (s certifikatom EA – épreuve d'artiste) ter sedem torzov in dva avtorska izvoda torza, kar po besedah galeristov zagotavlja jasno produkcijsko strukturo ter dolgoročno umetnostnozgodovinsko in zbirateljsko relevantnost. Vsi uliti kipi so zdaj naprodaj, in kot zagotavlja Franci Novak, zanje že velja veliko zanimanje. Kot prvega so prodali bronast torzo za 14.000 evrov.
