David Hockney, eden najbolj prepoznavnih britanskih umetnikov povojnega časa, je umrl star 88 let. Novico o smrti slikarja, risarja, grafika, fotografa in scenografa so danes objavili britanski mediji. Hockney je bil umetnik, ki ga je bilo mogoče prepoznati že po silhueti: beljeni lasje, velika očala, cigareta, neposreden pogled. Toda njegova prava prepoznavnost je bila drugje, predvsem v načinu, kako je znal svet videti, razstaviti in znova sestaviti.
Rodil se je leta 1937 v Bradfordu v Yorkshiru, v okolju, ki ga je pozneje pogosto opisoval kot sivo, industrijsko in zadržano. Prav zato je bila njegova selitev v Kalifornijo v šestdesetih letih skoraj mitološki prelom. Los Angeles mu je ponudil tisto, kar je v severni Angliji pogrešal: svetlobo, barvo, odprtost, arhitekturo, vodo in telesa. Iz tega obdobja izvirajo njegove najbolj ikonične slike, med njimi Večji pljusk (A Bigger Splash) in Portret z umetnikom (Portrait of an Artist).
Med popartom in intimnostjo
Hockney je zaslovel v času britanskega poparta, a ga nikoli ni bilo mogoče povsem zapreti v eno samo umetnostno oznako. Njegove slike so bile na prvi pogled pogosto jasne, skoraj hladno urejene, vendar so v sebi nosile kompleksnejšo napetost: med užitkom in osamljenostjo, med površino in čustveno rano, med pogledom in željo. Pomemben del njegove zgodnje umetnosti je bila tudi odkrito gejevska ikonografija. V času, ko je bila homoseksualnost v Veliki Britaniji še kriminalizirana, je Hockney v slikah brez zadržkov upodabljal moško telo, hrepenenje in intimnost. Dela, kot je We Two Boys Together Clinging, niso bila zgolj estetske geste, temveč tudi tihi upor proti družbenemu redu, ki je takšno življenje potiskal v prikritost.
Kljub slavi Hockney ni postal umetnik ene podobe. Čeprav ga širša javnost najpogosteje povezuje s soncem, bazeni in Los Angelesom, je njegova kariera temeljila na nenehnem premikanju. Ukvarjal se je s portretom, krajino, fotografijo, scenografijo, grafiko, videoinstalacijami in digitalnim risanjem. Bil je eden tistih umetnikov, ki jih tehnologija ni ogrožala, ampak vznemirjala.
Pogled, ki ni hotel ostati pri miru
Ena osrednjih Hockneyjevih obsesij je bila perspektiva. Ni verjel, da svet lahko zares zajamemo z enim samim, nepremičnim pogledom. V osemdesetih letih je začel ustvarjati znamenite fotografske kolaže, tako imenovane »joiners«, sestavljene iz več polaroidnih posnetkov istega prizora. Podoba se je razlomila, razširila, začela dihati v času. V tem je bilo nekaj kubističnega, hkrati pa povsem sodobnega: Hockney je gledalcu pokazal, da gledanje ni trenutek, temveč proces.
Njegovo zanimanje za tehnologijo se je nadaljevalo tudi v poznih letih. Risal je na iphonu in ipadu, ustvarjal digitalne krajine in ogromne kompozicije, med njimi dela, nastala v Normandiji, kjer je v zadnjem obdobju pogosto živel in ustvarjal. Pomlad, drevesa, mesečina, dež in menjava letnih časov so postali njegovi pozni veliki motivi. V njih ni bilo umika iz sveta, temveč skoraj otroška trma: dokler človek gleda, dokler riše, dokler dela, svet še ni izčrpan.
Leta 2018 je njegova slika Portret slikarja pri dražbeni hiši Christie’s dosegla 90,3 milijona dolarjev in za nekaj časa postala najdražje delo še živečega umetnika, prodano na dražbi. Toda Hockneyjev pomen nikoli ni bil zgolj tržni. Njegov vpliv je bil globlji: pokazal je, da slikarstvo ni zastarela umetnost, ampak način mišljenja, ki se lahko nenehno obnavlja.
Umetnik, ki ni nehal delati
Hockney je bil znan po delovni disciplini, ki jo je sam rad povezoval z yorkshirskim značajem. Tudi v poznih letih je ustvarjal z izjemno intenzivnostjo. Leta 2025 je njegova velika razstava v pariški Fundaciji Louisa Vuittona pritegnila več kot 900.000 obiskovalcev, kar je potrdilo, da je ostal ena redkih umetniških osebnosti, ki so hkrati muzejsko kanonizirane in popularno prepoznavne.
Njegova smrt pomeni konec ene najbolj vitalnih umetniških poti zadnjih desetletij. A Hockneyjeva umetnost se je ves čas upirala prav ideji konca. V bazenu, drevesu, obrazu, telefonu, polaroidu ali ipadu je iskal isti osnovni čudež: kako vidimo in kako bi lahko videli drugače. Zato za njim ne ostaja le niz podob, temveč vaja v pozornosti – opomin, da svet ni nikoli zgolj takšen, kot se zdi na prvi pogled.