Tomato Košir je mednarodno priznani oblikovalec, znan zlasti po svojih vizualnih družbenih komentarjih, ki jih zna spretno začiniti z ironijo in humorjem. Trenutno se mudi v New Yorku, kjer so včeraj podelili ugledno oblikovalsko nagrado Art Directors Cluba (ADC). Na 105. podelitvi so razglasili dobitnike zlatih, srebrnih in bronastih kock ter drugih priznanj. Med letošnjimi finalisti je skupno 668 projektov iz 39 držav, nagrade pa so podelili v okviru Creative Week 2026.
Nagrade ADC sodijo med osrednje mednarodne oblikovalske nagrade. Zanje je značilno, da ne nagrajujejo zgolj estetske dovršenosti posameznega dela, temveč predvsem, kako močna je ideja in kako inovativna je njena vizualizacija ter kakšen učinek ima posamezno delo na družbo. Slovenski oblikovalec se je med finaliste uvrstil s serijo naslovnic za Dnevnikov Objektiv med katerimi je bila najodmevnejša tista, na kateri je upodobil Donalda Trumpa z brki iz nafte. Prejel je nagrado zlata kocka in nagrado v kategoriji freelancer leta.
Konflikt skozi oči oblikovalca
Njegova naslovnica Ameriški napad na Venezuelo s preprosto, a učinkovito vizualno metaforo načenja vprašanja imperializma, političnega pohlepa in globalnih interesov geopolitičnih velesil. »Moja največja motivacija in hkrati nagrada je to, da lahko prispevam kot državljan ter z deli agitiram za družbeni odziv in spremembo na bolje. Oblikovalci smo ravno tako del družbe. Na dosegu roke imamo orodje vizualnega jezika, ki je danes še kako učinkovito. Svoje kolege in študente vseskozi nagovarjam, naj se odzivajo, naj sooblikujejo javni diskurz. Ravno s tretjim letnikom, ki je zelo kakovosten, na ALUO delamo vizualni komentar na izbrane teme, do katerih imajo sami največjo afiniteto,« je povedal Tomato Košir.
Njegove naslovnice so znane po hitro berljivem in simbolno močnem vizualnem jeziku. »Vedno izhajam iz vsebine. Izhodišče so bili štirje članki Dnevnikovega Objektiva, z enako premiso: ne gre za demokracijo, gre za nafto oziroma pohlep. Naloga oblikovalca oziroma vizualnega komentatorja je v tem primeru komuniciranje glavne teme časopisne priloge z izrabo največje prednosti vizualnih komunikacij, ki je hitrost. Vizualna metafora je metoda za podajanje sporočila, ves izplen pa je odvisen od jasnosti kodiranja v vizualni jezik,« je pojasnil Košir.
Pohlep in laži
Naslovnica z naftnimi brki Donalda Trumpa se navezuje na širšo razpravo o geopolitičnih interesih velikih sil v Latinski Ameriki in na Bližnjem vzhodu. Delo opozarja predvsem na vprašanje ekonomskih interesov v ozadju političnih in vojaških pritiskov ter odpira razmislek o tem, kako pogosto so demokracija, človekove pravice ali boj proti kriminalu uporabljeni kot retorično orodje za doseganje strateških gospodarskih ciljev. »Ameriški napad na Venezuelo nas je ob Putinovi invaziji Ukrajine spomnil, da kolonializem ni stvar preteklosti. Trump je na avtokratski način obšel celo kongres, hkrati pa je hitro poenotil vladajočo kakistokracijo, ki se očitno strinja z njegovim opozorilom, da lahko podobna usoda po Venezueli in Iranu čaka tudi Kubo, Nikaragvo in Grenlandijo. Odločilna točka političnega preloma je navadno le, če se jim to pozna na žepu, kakor trenutno v Iranu. Zgoraj referirani lik temne strani evropske zgodovine je napadel Rusijo zaradi potreb po naftnih derivatih. Venezuela je država z največjimi zalogami nafte na svetu. Četudi Trump napad upravičuje kot vojno proti trgovini z mamili, je glavni razlog po mnenju avtorjev člankov prevzetje tamkajšnje naftne industrije,« je prepričan oblikovalec.
Venezuela že leta velja za eno izmed politično in gospodarsko najbolj nestabilnih držav v regiji. Državo pretresajo gospodarska kriza, hiperinflacija, množične migracije prebivalstva ter očitki o kršitvah človekovih pravic in omejevanju opozicije pod režimom Nicolása Madura, ki so ga ugrabile ameriške sile. Prav zaradi kompleksnosti razmer Koširjeva naslovnica ni podpora venezuelskemu režimu, temveč kritika interesov velikih političnih in ekonomskih centrov moči. Košir ob tem dodaja še: »Nekajmilijardni vložek v popravilo venezuelske naftne industrije lahko prinese Trumpovi oligarhiji več kot 15-trilijonski zaslužek. Poznamo vprašljivo legitimnost venezuelskih volitev, Madurovo avtoritarno vladanje in zatiranje opozicije, kršitve človekovih pravic, korupcijo, klientelizem, izolacijo Venezuele ter gospodarsko katastrofo, ki je sledila. Tako članki kot naslovnica ne podpirajo Madura, ozaveščajo pa o glavnem motivu za Trumpovo vojaško intervencijo.«