»Prvotni vzgib je vedno prevpraševanje že precej zatohle nacionalne folklore in skozi njo narodne in spolne identitete. Skratka tradicije, ki ni več v stiku s človekom,« pravi slikarka in ilustratorka Tina Dobrajc (1984). Njeno razstavo Domesticated Animals (It's Hard to Work in a Dress) oziroma Udomačene živali (Težko je delati v obleki) si je do 29. marca mogoče ogledati v galeriji Alkatraz.
Dela avtorice, ki je leta 2015 prejela nagrado Riharda Jakopiča za mlade umetnike, leto kasneje pa plaketo Hinka Smrekarja, smo že lahko videli na razstavah v galeriji Equrna in v mariborski KiBli, pozornost je pritegovala tudi, ko so njena platna jeznih deklic z avbami na glavi in kiji v rokah napolnila nekdanjo samostansko cerkev v galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki.
Kaj prenese slika?
Impulzi prihajajo v obliki povsem vsakdanjih pripetljajev, pravi. Njeno delo You don't belong to this century (2015) je nastalo zaradi pomenljivega dialoga o pokopališčih iz enega od mehkopornografskih vampirskih filmov B-produkcije iz sedemdesetih, pripoveduje v smehu. Slika Mela-mela-mela-mela melancholia Mon cher (2018) nosi naslov po verzu ene od pesmi nemškega punk banda Einstürzende Neubauten; v ozadju dela je mogoče videti dekle s puško, spodbudil jo je podatek, da je prvo množično streljanje na šoli v ZDA leta 1979 povzročila najstnica Brenda Spencer.
»Ves čas so nas učili, da je slika nosilec, ki je na določen način pokrit z barvo, kar je suhoparna modernistična razlaga, češ da slika težko prenese narativ. Mene pa je zanimalo, ali lahko prenese tudi angažiranost ali elemente iz popkulture, povsem konkretno tudi neki material.« Zato je denimo sliki You don't belong to this century dodala kopico umetnih rož. »Spominjajo na pokopališča? Opozarjajo na posameznikov socialni položaj? Te rože ne morejo biti zgolj še eden od materialov, nosijo več pomenov.«
Moško pokrivalo na ženski glavi
V združevanju različnih svetov – denimo tudi človeškega in živalskega (volkovi, ovce) – v njenih delih izstopa kontrast med naravo in vdorom človeka vanjo ter ženske in vdora vanjo. Ob pregledu fotodokumentacije tradicionalnih pustnih kostumov je avtorica odkrivala njihovo likovno inovativnost, a tudi njihovo izključevalnost. Zato je eni od ženskih figur na glavo naslikala pokrivalo, ki naj bi ga nosili le moški. »Tovrstna ikonografija mi omogoča, da angažirano komentiram stvari, s katerimi se v družbi ne strinjam. Desničarski mediji so me v preteklosti kritizirali, češ da si škodljivo prilaščam elemente slovenskosti, naj gre za narodne noše ali kak drug simbol,« pravi. »A zakaj bi bilo narobe, da v neki narodograditeljski kontekst postavimo osvobojeno žensko telo?«
Ženske figure postavlja v centralne pozicije; na eni od slik sedi subjektka na stolu podobno vzvišeno, kot so papeži naslikani na svojih portretih, tudi sicer spremljata njene junakinje napetost in upor, pogosto tudi prek krutosti. »Morda je to izraz tihega gneva nad neslišanostjo žensk v sodobni družbi. Poleg tega naj bi bila ženska agresija in ženski užitek povezana, kar prav tako poskušam prevpraševati.« Še pogosteje kot ženske upodablja pobalinska dekleta. Ženska figuralika nosi vedno tudi že seksualno dimenzijo. Poleg tega so glave njenih likov nemalokrat obrnjene stran od gledalca: »Ne želim si, da bi bil individualizem teh figur, ki bi takoj narekoval identifikacijo, v ospredju bolj kot kontekst, v katerega je figura postavljena.«
Risba kot abeceda vsega
Velika platna tokrat kombinira s serijo manjših razglednic, ki jih kolažira, da razkrije sobivanje idilične družbene reprezentacije in mizoginije. Pa tudi z večjimi, zelo neposrednimi intimnejšimi risbami: »Pri teti sem našla stare rjuhe, ki so tradicionalno obtežene s kontekstom dote, krvi na njih.« Vrednost ženske je že skoraj vtkana vanje, pravi umetnica, zato prek njih tematizira menstruacijo. Detabuizirati jo poskuša tako, da jo na risbi Špice (2014) ženskemu telesu doda z napeljano rdečo volno. »Rada eksperimentiram s kolažiranjem drugih materialov v sliko, tudi zato so moja dela polna vtkanih intervencij. Šivanje, tkanje in vezenje so bila pač vedno v domeni žensk. Prvotno je moja motivacija seveda likovni izraz, a ta ni brez konotacije.« In čeprav se zaveda resnosti, ki preveva vizualno umetnost, pa mračnosti, ki daje ton njenim delom, vzpostavljeni red rada ruši s humorjem: »Veliko ustvarjalnih odločitev sprejmem tudi iz gole zabave.«
