»Tako Alan Ford kot Asterix veljata za humoren strip, oba sta vrhunec svoje priljubljenosti dosegla v 60. oziroma 70. letih, sta si pa v pojavnih svetovih in tudi sicer zelo različna,« je za uvod v analizo vizualnih elementov teh dveh stripov pojasnil komparativist Janez Grm na svojem predavanju. Predvsem ti seriji izražata precej različna pogleda na človeka in svet nasploh. »Ne le skozi dialoge in dogajanje, temveč tudi na vizualni ravni, na primer z načinom upodabljanja sveta oziroma likov, vizualnimi pripovednimi tehnikami, načini umeščanja dogajanja v prostor, slogom ali ponavljanjem motivov in tematik.«
Med razpadom in idilo
Tako se že v uvodnih sličicah prvega dela Alana Forda izrazito nakaže celoten pojavni svet serije, ki skozi parodiranje nekdanjega vohunskega žanra (pa tudi stripov o superjunakih) ponuja črnohumorno satiro zahodne družbe in sploh človeštva: na zgornji sličici vidimo mondeno okolje nebotičnikov, na spodnji reven predel mesta, zaznamovan z revščino in propadanjem. Že tu se vzpostavi določena napetost, prisotna skozi vso serijo: za posameznika je tu svet zoprn in tegoben kraj, v katerem je sumljivo vse, kar je videti novo ali čedno, saj je običajno odsev prevare, pokvarjenosti, izkoriščanja, medtem ko vsakdanji življenjski prostor protagonistov ponuja zgolj podobe uboštva in zasilnih rešitev – zgradbe so v razsulu, predmeti razpadajo, številni liki so betežni ali bolni; pogost je vizualni motiv smrti – na primer v obliki okostnjakov ali oglodanih ribjih okostij. Nasprotno v Asterixu protagonisti živijo v idilični vasici, kjer vlada spokojno vzdušje; življenje je sproščeno in če nastopijo težave, jih junaki vzamejo bolj kot nekakšno razvedrilo.
Gre torej za dve sila različni videnji sveta. »V Alanu Fordu je okolje do protagonista neprijazno in ga celo zasmehuje, pa naj gre za naravne pojave, razne objekte ali druge ljudi, vključno z njegovimi kolegi; vse je nekako nevarno in povzroča stanje trajnega nelagodja,« opozarja Grm. »Neprijazne so tudi živali, agresivne in nesramne so tako druga do druge kot do ljudi, pogosto jih fizično napadejo; povsem drugače je v Asterixu, kjer živali sicer niso nujno prijazne, vendar pa bivajo v nekih svojih svetovih in v dogajanje v svetu ljudi ne posegajo, vsaj ne na konflikten način. V tem smislu nekako dopolnjujejo lagodno podobo sveta, v katerem so ljudje v splošnem zadovoljni, radoživi in užitkarski – protagonistom Alana Forda nasprotno užitek ni dovoljen in razen med spanjem, torej v sanjah, niti ni mogoč.«
Oblika ustvarja vzdušje
Posledično pa je drugačna tudi vloga nadrealističnih ali fantazijskih elementov. »Razni nerealni dogodki pri Alanu Fordu kljub njihovi komičnosti še krepijo občutek nelagodja in razpadanja sveta, medtem ko je pri Asterixu prav nasprotno, posledica zaužitja čarobnega napoja je denimo ta, da se stvari uredijo in težave razrešijo,« dodaja Grm.
Močno se razlikujejo tudi pripovedne tehnike: za Alana Forda je značilen format dveh sličic na stran, ene nad drugo, toda statično postavitev nadgrajuje živahna vizualna naracija, ki vsaj na trenutke deluje skoraj filmsko, tudi z menjavanjem perspektiv in različnimi plani, od bližnjega do splošnega plana. Pri Asterixu je format sicer nekoliko bolj razgiban, vendar so skoraj vse sličice narisane v splošnem planu. »Tu prevladujejo okrogle, zaobljene oblike, tako pri zgradbah kot pri ljudeh ali predmetih iz narave, kar kaže, da so protagonisti v ljubečem skladju s svojim okoljem,« še opaža Grm.
