Narodna galerija ponuja v stalni zbirki na ogled dela devetih umetnic. V minulih štirih letih so pripravili monografske razstave in kataloge Ivane Kobilca, Helene Vurnik in Metke Krašovec, zdaj je na vrsti opus Elde Piščanec. Večina, okoli petdeset njenih del, je v zasebni lasti, v lasti Narodne galerije so dve oljni sliki in 38 del na papirju.
Kozmopolitka
Elda Piščanec se je rodila v premožni družini leta 1897 v Trstu, odraščala pa v Ljubljani. Govorila je več jezikov in se v mladosti poleg risanja posvečala tudi glasbi. V Ljubljani je bil njen prvi slikarski učitelj Rihard Jakopič, študij je nato nadaljevala v Zagrebu in v Firencah, a ga je prekinila, ker je imela občutek, da je bila šola preveč tradicionalna. Odšla je v Pariz, kjer je študirala cerkveno slikarstvo v zasebnih šolah slikarjev Mauricea Denisa in Georgesa Desvallièresa. Pri Andréju Lhotu pa je spoznala kubistične osnove; v tem duhu je nastal portret Dekle v poletni obleki, ki predstavlja emancipirano velemestno žensko. Delo je bilo naprodaj na dražbi v Trstu leta 2016, za Narodno galerijo, ki ga je nameravala kupiti, pa ga je v zadnjem trenutku kupil donator Narodne galerije.
Leta 1929 se je slikarka vrnila v Firence in končala študij, nato pa je prišla nazaj v Slovenijo.
Slikala je predvsem krajine, tihožitja, portrete in sakralne motive. Povojni socialistični realizem se je ni dotaknil, modernističnim težnjam pa se je še najbolj približala v nabožnih delih, ki so tudi odsev njenega pogleda na svet.
Ko se je začelo odpirati, vojna
Direktorica Narodne galerije Barbara Jaki ob razstavi pojasnjuje, da so v stalni zbirki Narodne galerije od leta 2016 svoje mesto ob že razstavljenih delih Ivane Kobilca in Elisabeth Vigée Le Brun dobile še Marija Attems Auersperg, Ida Künl, Henrika Langus, Roza Klein Sternen, Henrika Šantel, Helena Vurnik in nazadnje Elda Piščanec. Tudi Piščančeva je delila usodo umetnic, ki so bile skozi vso zgodovino zapostavljene ne glede na kakovost njihovega dela; Ivana Kobilca si je morala prvo samostojno razstavo postaviti sama, Elda Piščanec pa je poskrbela za razstavo jugoslovanskih umetnic v Jakopičevem razstavišču leta 1931. Najprej je njeno delo zaustavila očetova smrt, nato pa je obetavno obdobje prekinila druga svetovna vojna. Času po vojni pa se ni hotela prilagoditi niti v idejnonazorskem smislu niti slogovno, ni se uklonila socialističnemu realizmu. Preživljala se je s profesuro in občasnim restavriranjem, tudi za Narodno galerijo, razstavljala pa je redko. Njeno tragično življenjsko usodo so poleg nenaklonjenega okolja zaznamovale tudi osebne tragedije.
