Osnovni namen razstave je predstaviti tisti del materialne dediščine, ki vključuje pipe, stojala za pipe, cigare, ustnike, cigaretnice, vžigalice, vžigalnike, pepelnike in škatle cigaret, ki jo hranijo na oddelku za zgodovino in uporabno umetnost Narodnega muzeja Slovenije (NMS). Avtor razstave mag. Darko Knez, kustos za cerkvene predmete, tekstil, glasbila in ljudsko kulturo v muzeju, je v raziskavi, ki vključuje izid monografije z enakim naslovom, obravnaval več kot petsto pripomočkov za kajenje od 17. stoletja do danes, na razstavi pa jih je predstavljenih okoli dvesto.
Zgodovina tobaka
Tobak se je na območju Avstrije pojavil v 16. stoletju, a je bil tedaj poznan predvsem kot okrasna rastlina. Kajenje se je množično začelo v 17. stoletju, ko je iz botanične posebnosti postal tržno blago. Glavni generator razširjanja tobaka po Evropi pa je bila tridesetletna vojna med letoma 1618 in 1648, v katero so bile vpletene številne evropske države. Kot je na odprtju izpostavil Darko Knez, se je tobak na Slovenskem pojavil tako rekoč takoj, ko je prišel na evropsko ozemlje. Na Slovenskem je bilo kajenje prvič izpričano leta 1679 z upodobitvijo meščana, ki kadi pipo. V 18. stoletju so na Kranjskem, zlasti v Ljubljani, po slovarju Marka Pohlina tobak po slovensko imenovali duhan. O tem, da so tobak na Slovenskem v 17. stoletju predvsem pili, pa priča ljudska pesem: »Lisica, lisjak sta pila tobak, tobaka ni b'lo, sta pila vodo.«
Kot je pojasnil Knez, je »v 17. stoletju prišel najprej na avstrijsko območje, nato pa tudi v Slovenijo. Tobak se je kmalu razširil po vseh družbenih slojih, najprej seveda med premožnejšimi, sčasoma pa je zajel vse druge.« Poudaril je, da je mišljenje, da ženske niso kadile in da je bil to privilegij moških, napačno. Na razstavi je tako prikazan tudi primer damskih cigaret, ki so jih izdelovali v Egiptu.
Pribor in propaganda
Med drugim so na ogled številne škatlice vžigalic. Ker je kajenje postalo splošno družbeno sprejemljivo in moderno in se je zažrlo v vse pore družbenega življenja, so začeli za propagando uporabljati tudi škatlice vžigalic. »Na njih so oglaševali vse, kar je bilo mogoče, od političnih dogodkov in politične propagande do športnih in kulturnih dogodkov. Vsi so uporabljali vžigalice, zato je tovrstna propaganda prišla v vsak dom,« je pojasnil kustos.
Kot zanimivost je opozoril še na škatlo cigaret filter 57, ki je bila najdena v topovski cevi v vojaškem muzeju v Pivki: »Očitno si je kakšen vojak tja shranil cigarete, potem pa pozabil nanje.«
Slovenska posebnost
V izbor več kot 200 razstavljenih predmetov so vključili tudi porcelanasto pipo s podobo Blejskega otoka in porcelanasto pipo z miniaturo ženskega akta z začetka 20. stoletja ter tobačnico z intarziranimi prostozidarskimi simboli z začetka 19. stoletja. Avtor razstave je posebej izpostavil gorjuško pipo višnjarico: »Te pipe so del tradicionalne slovenske obrti in so edine pipe, ki so se izdelovale v Sloveniji. Zaradi njihovega značilnega pokrova so bile svetovno znane, še posebno med morjeplovci.«
Knezova monografija, ki dopolnjuje razstavo, je razdeljena na več poglavij, med drugim o zgodovini tobaka ter tobaku in kajenju na Slovenskem, priboru za kajenje ter kadilskih predmetih znamenitih Slovencev, kot so Valentin Vodnik, France Prešeren in Simon Jenko. Publikacija je izšla v seriji Viri. Gradivo za materialno kulturo Slovencev 17, ki izhaja pri NMS.
Zbirka pribora za kajenje Narodnega muzeja Slovenije je največja tovrstna zbirka v slovenskih muzejih in ena kakovostnejših v srednjeevropskem prostoru. Vsi eksponati pa imajo še vedno zaznaven vonj po tobaku ne glede na konservatorsko-restavratorske posege, ki so bili izvedeni na njih.