Na začetku razstave so predstavljena dela Ota Rimeleja iz leta 1994, ki jih je KGLU pridobila leta 2019 z odkupom iz zasebne zbirke. Zanje je značilna gosta, pastozna plast barve, ki sega tudi na stranske površine nosilca, zaradi česar slike dobijo skoraj objektni značaj. Že v zgodnjih delih ima posebno vlogo rdeča barva. Monokromna rdeča površina ustvarja vtis svetlobnega pulziranja in prostorske globine, ki ni rezultat klasične perspektive, temveč izhaja iz samega delovanja barve in svetlobe, povzema kustos razstave Marko Košan.
»Podobe«, ki žarijo
V naslednjih letih slikar svoje raziskovanje poglablja in se vse bolj posveča osnovnim elementom slikarstva: barvi, svetlobi in materialu. Njegove slike nihajo med abstrakcijo in samozadostno likovno prisotnostjo. Umetnika zanimajo skoraj neopazni prehodi med različnimi odtenki rdeče, ki jih dosega z natančnim in premišljenim slikarskim postopkom. Intenzivnost barve je modulirana tako, da slika nima osrednje točke, temveč deluje kot enotno, skoraj dematerializirano polje.
»Ko rečemo podoba, si ljudje predstavljajo, da je to neka pripovedna zgodba na slikah, ampak podoba v smislu visokega modernizma je lahko tudi podoba, kot jo ustvari Rimele, ki fokus podobe iz običajne sprednje ploskve preseli na robove ali celo na hrbtno stran slike. Tako je skonstruiral take modele, ki sliko z barvo aplicirajo tudi zadaj,« pravi kustos.
Mora pa biti slika postavljena na točno določeno mesto, da doseže učinek, se pravi žarenje. S tem dobi tudi neko duhovno konotacijo in deluje kot nekaj vzvišenega, sublimnega. V zadnjih delih Rimelejeve slike objekti celo ustvarjajo vtis lastne svetlobe. Dela dobesedno zažarijo v prostoru in z gledalcem vzpostavijo subtilen odnos, ki presega zgolj materialno prisotnost umetniškega objekta.
Za Rimeleja lahko rečemo, da nadaljuje linijo radikalnega minimalizma, visokega modernizma, postminimalizma. Študiral je na ljubljanski likovni akademiji, nanj pa je vplival predvsem profesor Emerik Bernard, ki ga je tudi spodbudil, da je šel ven iz običajnega formata slike. »Emerik Bernard je recimo ustvarjal čisto fizično, tako da je raztrgal format, da ni bil več kvadrat, nato pa je dodajal elemente na različne načine, Rimele pa se je tega lotil bolj sofisticirano,« ocenjuje kustos.
Rdeča, temeljna barva
Da je razstava posvečena rdeči barvi, si je želel tudi umetnik sam, saj ima po njegovem mnenju ta barva verjetno največjo simbolno vrednost od vseh barv, povezanih s človeškim življenjem; rdeča barva je prisotna ob rojstvu in nas nato spremlja ves čas skozi življenje. Po mnenju kustosa je prav rdeča barva tista, ki najbolje učinkuje v smislu, kar je umetnik hotel doseči.
Rdeča barva in njeni odtenki so v ustvarjanju Rimeleja ves čas prisotni. Že sredi devetdesetih prejšnjega stoletja, ko se je po študiju pridružil skupini mariborskih slikarjev, so nastale prve rdeče slike, in že v začetku je bila prisotna barvna magma. Iz tega obdobja je galerija pridobila šest ali sedem slik z odkupom iz zasebne zbirke. »Dva kvadrata« iz okoli leta 1994 sta bila tudi izhodišče za aktualno pregledno razstavo.
Tehnike uporabe gostih nanosov barve je potem razvijal naprej tako, da je barvo redčil in tako rekoč presvetljeval. In že v začetku se barva seli tudi na robove slik. Takrat si je še sam iz desk izdelal podokvirje, ki so pravzaprav že nekakšne lesene konstrukcije, s čimer je slika postala objekt. Tako je počel tudi Emerik Bernard s svojimi konstruiranimi kolaži. Rimele je idejo razvijal tudi v drugih barvah, recimo zeleni, pa tudi povsem črni.
Rimelejeve slike pa se lahko razširijo v prostor tudi na nekoliko bolj duhovit način, denimo z Jakobovo lestvijo iz Svetega pisma, povezano z Wittgensteinom, po kateri plezajo angeli in ki povezuje zemeljski svet z nebesi, kot opisuje kustos. Slikarjeva soproga je filozofinja in z njo sta to idejo do potankosti razvila skozi filozofska in transcendentalna vprašanja. Slikar je na nekaj svojih slik pritrdil te lestve in jih orientiral navzgor.
Premikanje naravne svetlobe
Da bi razstavljal v KGLU, je slikar pred leti predlagal sam, saj ga je navdušila naravna svetloba v osrednjem in največjem prostoru galerije – stekleni kalupi na strehi, skozi katere pronica dnevna svetloba. Zdaj, ko razstava stoji, v prostoru ni prižgana nobena luč ali reflektor. Kot pravi kustos, zaradi tega razstava dejansko deluje zelo dinamično in se odziva na naravno svetlobo. Junija, proti koncu razstave, bodo slike v prostoru funkcionirale povsem drugače. Enkrat žarijo malo bolj pridušeno, drugič močneje.
»Ko pogledaš sliko, medtem ko stojiš, se ti zdi, da je hermetično statična, kot da bi se čas ustavil, ampak šele pri zelo natančnem opazovanju vidiš, da je na sliki in okrog nje zelo dinamično. Zdi se tudi, da slikar upodobi čiste geometrijske oblike, pa jih ne, saj jih nalašč malo deformira, da delujejo kot živi organizem z vsemi svojimi napakami.«
Prav posebni so tako imenovani Berlinski portreti, gre pa za instalacijo trinajstih portretov, ki jih je Rimele ustvaril med umetniško rezidenco v Berlinu, in sicer tako, da je s seboj že prinesel podolgovate plošče iz devetih različnih vrst lesa, nato pa jih v svojem slogu obdelal; vsaki od plošč je nadel človeško ime, denimo Monika je smreka.
Svoje delo v rezidenci je dokumentiral tudi s filmom, ki ga je posnel sam in se zdaj poleg dokumentarca Gibljivi prostori slikarske podobe (v režiji Marka Ornika, ki je bil posnet v UGM) vrti kot del aktualne razstave. Oba filma se ukvarjata s tem, kako se svetloba premika skozi prostor in umetnikove slike. Razstava je podložena z avtorsko glasbo, ki jo je Rimele ustvaril sam; traja samo dve minuti in petnajst sekund, nato pa je posnetih petnajst minut tišine, nakar se pridušena glasba ponovno zavrti in to se ves čas ponavlja – povsem v sozvočju z idejo razstave.