Center sodobne umetnosti DOX v Pragi je skupaj z David Lynch Estate, galerijo Pace in pariškim Item éditions zbral več kot 400 del, ki pokrivajo skoraj šest desetletij ustvarjanja Davida Lyncha, od risb in akvarelov do litografij, fotografij in eksperimentalnih filmov, ter jih pokazal na razstavi Up in Flames. Postavitev gledalca potisne v vrzeli med podobami, v tematske »otoke«, kjer se motivi prepletajo, tako kot se v Lynchevih filmih prelivajo sanje in resničnost. Na stenah visijo upodobitve deformiranih teles, erotične kompozicije, industrijski monoliti, insekti, glave, v katerih tli ogenj – vse tisto, kar je v njegovem filmskem svetu pogosto ostalo nedorečeno, skrito za meglico ali v šumu.
Prav industrijske krajine, ki jih je Lynch imenoval »templji«, so eno osrednjih težišč razstave. Njihova surovost in monumentalnost vzpostavljata atmosfero, ki je že sama po sebi filmska. Vzporedno z njimi visi niz del, posvečen drobnim bitjem, predvsem mravljam in hroščem – ta mikrosvet grozljive nežnosti je z Lynchem rasel že od začetka študija na pensilvanski akademiji lepih umetnosti. Prav ta pojav skritega mikrosveta med človeškim spominja na uvodni prizor filma Modri žamet, kjer se iz s soncem obsijane idile predmestja kaj hitro znajdemo v skritem podzemlju, kjer čez odrezano človeško uho leze žuželka.
Poseben sklop predstavljajo litografije in lesorezi, ki jih je ustvarjal v pariškem ateljeju Item éditions. V njih se prepoznajo poteze nekoga, ki zlahka preskakuje med mediji: isti motiv odtisa, sledi, brazde ali prask ostaja, le material se menja. V tem smislu je razstava nenavadno »čista«: pokaže, kako se Lyncheva imaginacija razvija neodvisno od filmskega aparata.
V resnici Lynch nikoli ni zares razmišljal o tem, da bi postal filmski režiser. Na samo idejo je prišel šele med študijem na likovni akademiji; želel je namreč, da bi se njegove slike premikale. V filmu kot končnem izdelku je videl le razširitev slikarstva oziroma, kakor je dejal sam: »Film je premikajoča se slika z zvokom.« Iz te želje po gibanju nastane njegov prvi protofilmski izdelek, instalacija Six Men Getting Sick, ki jo je v obliki videoposnetka mogoče videti tudi na razstavi v Pragi.
Ločena likovni in filmski svet
Kljub Lynchevi želji, da bi se njegovo likovno ustvarjanje dojemalo ločeno od filmskega (večkrat je dejal, kako zelo ga moti, da ga zaradi njegove prepoznavnosti kot režiserja obravnavajo zgolj kot »zvezdniškega slikarja«), je vendarle težko ne opaziti tematskih povezav med obema področjema. Čeprav nobeno izmed razstavljenih likovnih del, ali na splošno njegovih, ni neposredno vezano na njegove filme, pogled na Lynchev celotni opus razkriva izjemno tematsko kohezivnost.
Motiv hiše oziroma doma kot prizorišča nevarnosti, nasilja in groze se v njegovem delu ponavlja znova in znova. V mnogih upodobitvah so obrisi hiš tanki, temačni, pretežno črni; delujejo kot prostori, ki ne morejo dajati zavetja, sploh ker se ljudje med njihovimi stenami počutijo ogrožene. Podobno je bil tudi ogenj, kot priča že sam naslov razstave, za Lyncha konstanten vir fascinacije. Rdeča, ki jo je uporabljal kot edino zares »živo« barvo v sicer črno-sivo-beli (včasih rjavkasti) paleti, zato morda ni presenetljiva.
Kurator Otto M. Urban razstavo opiše kot »poklon velikemu umetniku in človeku«. Kot je dejal, je bil najtežji del procesa v tem, da so imeli »veliko del in premalo zidov«. Toda prav ta stiska s prostorom razstavi daje napetost – kot bi gledalec prehajal med poglavji Lyncheve podzavesti. V nekaterih dvoranah se pletejo križevni motivi, drugje podobe eksplozij znotraj človeških silhuet; v ozadju tiho brnijo krajši eksperimentalni filmi, skupaj več kot uro in pol projekcij, ki gledalca potegnejo še globlje v lynchevsko nočno krajino.
Razstava Up in Flames je učinkovit vpogled v Lynchev ustvarjalni mehanizem, razgaljen brez pripovedne strukture, brez likov in dialogov. Ko se v filmu njegova zgodba preobrazi v atmosfero, se v likovni umetnosti razpira kot študija materiala, geste in motiva. Razstava tako ne ponuja odgovora na vprašanje »kaj pomeni Lynch«, temveč razpre proces – kako se podoba rodi, kako se razžari, kako izgine. V Pragi torej ne gledamo spremljevalnega gradiva k filmom, marveč samostojno umetniško zgodbo. Takšno, ki ne pojasnjuje, ampak priča, da so sanje prostor ustvarjalne logike, ki se upira razumevanju, a zato toliko bolj vztraja v gledalcu.
