Aktualna razstava v +MSUM raziskuje delo in identiteto enega najskrivnostnejših pojavov slovenskega in jugoslovanskega avantgardnega oziroma eksperimentalnega filma. Štirje avatarji, ki nas pričakajo na začetku razstave, simbolizirajo člane kolektiva, v katerem so bile identitete ustvarjalcev v imenu kolektiva in umetnosti vedno zabrisane. Ali kot pravi kustosinja Ana Mizerit, bili so »nekakšna fluidna identiteta, ki se je spreminjala glede na projekt, prostor in trenutek. S tem so fokus premaknili na samo doživljanje, dojemanje gledalca, brez vmesne avtoritete.«
Velik filmski opus
Pozabljeno in mlajšim generacijam tako rekoč neznano OM produkcijo je leta 2004 po naključju odkril filmski kritik Jurij Meden. Naletel je na zbirko eksperimentalnih kratkih filmov, posnetih na super 8- in 16-milimetrskem filmskem traku. Iz tega opusa so filmi Galactic Supermarket Presents Cosmic Rainbows, Tetraplan, Dislocated Third Eye Series - Next Movie - High Noon in drugi. Šlo je za radikalne eksperimente s kamero in montažo, abstraktne podobe in performativno rabo celuloida. Meden je na to temo pozneje pripravil video-dokumentarno delo z naslovom Operation Mammoth, ki je na mednarodnem filmskem festivalu v Rotterdamu naletelo tudi na velik uspeh pri občinstvu.
Med drugim se na razstavi vrti Tetraplan (1981–1985) kot performativna simultana projekcija iz več projektorjev, izpostavljen pa je tudi Kumbum (1975–1987), prvi eksperimentalni »celovečerec« v zgodovini slovenskega filma. »Film Kumbum je bil sklepno dejanje prvega obdobja; takrat so mislili, da odhajajo za vedno, zdaj pa s svojo vrnitvijo nekako kršijo svojo zavezo; ne iz nuje, ne iz prevzetnosti in tudi ne iz objestnosti, kot pravijo sami, ampak iz potrebe, ker se je svet tako zgostil,« pripoveduje kustosinja.
Kolektiv je ustvaril velik filmski opus. Na razstavi je evidentiranih 73 filmov, pod vsakim je podpisan nekdo drug, posneli pa so jih še mnogo več. Njihova dela so potovala na številne mednarodne festivale. Filme se snemali tako, da niso sledili linearni naraciji, gledalca pa so medtem potisnili v stanje med ekstazo in dezorientacijo. Posameznika, ki skuša razvozlati zakulisje njihove skrivnosti, zapeljejo – kot je rekel filmski kritik Olaf Möller – v transcedentalno past. Ana Mizerit: »Pri OM produkciji nikoli ni šlo za klasične kinoprojekcije, vedno je šlo za neki moment performansa; včasih je avtor filmski trak vrtel na hitro, včasih ga je na projektorju upočasnjeval ali pa je z več projektorji naenkrat vklapljal in izklapljal sliko na različne površine, na telo oziroma je skušal zaobjeti tri dimenzije, na kar recimo kaže projekcija, ki se začne v kotu in prikazuje večkratno ekspozicijo Lune.«
Vrti se tudi video, ki je nastal posebej za razstavo. Z zabrisanimi podobami domnevni člani kolektiva berejo tekst, ki so ga leta 1979 prebrali na simpoziju na mednarodnem filmskem festivalu v Splitu in je bil potem leta 1985 natisnjen še v Novi reviji. Video s tem aludira tudi na podobe z napako; napaka nasploh je kolektiv vedno zanimala. Zanimala so jih naključna lepljenja razrezanih filmskih trakov, kot nekakšna apropriacija na avantgardnega skladatelja Johna Cagea. Na način lepljenja, montaže so odgovarjali tudi na intervjuje za medije. Niso podali jasnega odgovora, ampak so metali kocko in potem so glede na število na kocki izbrali odgovor. Poleg filma so se ukvarjali še s s fotografijo, z avantgardnim gledališčem, radiofonijo, komponiranjem, elektrografijo, pisano besedo, multimedijskimi postavitvami.
Mistično in mitično ozračje
V poznih osemdesetih so se samoukinili (delovali so med letoma 1975 in 1988) in objavili Deklaracijo konca. Delovali so le še v zaprtih krogih. Zdaj, petdeset let od ustanovitve, so se torej ponovno aktivirali. Njihov »drugi prihod« je vrnitev njihove ustvarjalne energije, ki se nadaljuje v tem trenutku v novi umetniški produkciji.
Člansko strukturo kolektiva označujejo kot »hibrid med odpadniško prostozidarsko ložo, gverilsko produkcijsko tvrdko in avdiovizualnim laboratorijem«. Zabrisujejo meje med fikcijo in realnostjo, okrog sebe pa so ustvarili mistično in mitično ozračje. V Deklaraciji konca so zapisali, da se je bistvo ustvarjalne prakse v tem, da služi kot sredstvo za doseganje niča – nič oziroma praznina pa je anonimna. Lahko da je avtorjev triinsedemdeset, kolikor je filmov na razstavi, lahko pa je samo eden, pravi kustosinja, ki je bila ob postavitvi razstave v stiku s skrbnikom zbirke.
»Poetiko kolektiva v njegovi igri z odsotnostjo in ničem najdemo že v imenu same produkcije. Na odsotnost in neobstoj, a hkrati vseprisotnost in bivanje se veže zlog 'om', ki ga razumejo kot prvobitni zvok in kozmični temelj,« izpostavlja kustosinja. Tako tudi njihova kamera ni bila več le orodje reprezentacije, temveč antena, uglašena na kozmične frekvence. Delovali so na presečišču kontrakulturnega misticizma, poststrukturalističnega dvoma in nastajajočih medijskih tehnologij.
Kustosinja še pravi, da je kolektiv deloval zunaj institucionalnih okvirov, da se je ves čas izmikal jasni kategorizaciji, v zgodovini slovenskega in jugoslovanskega avantgardnega filma pa je zasedel liminalno mesto, torej mesto med filmom in performansom, med arhivom in mitom, med institucionalno zgodovino in underground kroženjem del. Ob razstavi bo izšel katalog, razstava pa bo na ogled do 23. avgusta.