Kuratorja Uroš Rustja in Urša Vrhunc jo opredelita s pojmom »zasuka«, s katerim žirija označuje premik v slovenski arhitekturi: od velikih posegov k zadržanosti, od novega k predrugačenju obstoječega, od učinkovitosti k zadostnosti. Razstava tega zasuka ne predstavlja le kot vsebino nagrajenih projektov, temveč ga s postavitvijo tudi sama proizvaja. Arhitekture zato ne obravnavam le kot končni objekt, ampak kot postopek, ki organizira material, delo, prostor in družbena razmerja. Vprašanje ni le, kaj nagrajene stavbe pomenijo, temveč kakšen način delovanja predstavljajo kot zaželen.
Ob običajnih arhitekturnih panojih s fotografijami, načrti in opisi so na dolgih mizah razporejene makete, skice, fotografije gradbišč, vzorci materialov, dokumenti in predmeti uporabe. Pri čebelnjaku Anton so poleg makete čebelarski dimnik, krtače, revije in načrti, pri prenovah fragmenti materialov in fotografije gradnje. Arhitekturni objekt se tako razgradi na sledove lastnega nastajanja. Tudi Plečnikova hiša ni nevtralna galerijska lupina: razstava se naseli med njena tla, okna, vrata in opremo. Spremlja jo dokumentarni film, pri katerem pa angleški podnapisi prekrivajo slovenske in otežujejo branje – pomenljiv spodrsljaj na razstavi, ki z geslom »nič več, nič manj« zagovarja natančno odmerjanje posega.
Skupni »zasuk« postane razviden v posameznih rešitvah. Pri Čolnarni Zaka in Hiši B2 novo nastaja s predrugačenjem obstoječega, pri ureditvi Glavnega trga v Vipavi z redukcijo posega, pri čebelnjaku Anton pa arhitekturna rešitev izhaja iz obstoječe tipologije in prakse čebelarjenja. Različnih rešitev tako ne povezuje skupen slog, temveč ideologija arhitekturnega postopka, ki vrednost novega išče v načinu ravnanja z obstoječim. To usmeritev dopolnjujeta nagrajeni knjigi Plečnikova zelena Ljubljana Darje Pergovnik, ki dediščino ponovno bere skozi razmerje grajenega in naravnega, ter Enfilade: življenje stanovanja Miloša Kosca, ki skozi pretekle načine bivanja premišlja sodobno sobivanje.
Na ravni razstave pa prevlada procesualizacija arhitekturnega objekta. Skica, materialni vzorec, fotografija gradbišča ali čebelarska krtača naj bi obiskovalca približali procesu nastajanja in uporabe arhitekture. Toda predmet na razstavni mizi ni več zgolj sled dela, temveč postane njegov znak. Razstava procesa zato ne razkriva neposredno, ampak ga estetizira. Estetizacijo dokončane stavbe zamenja estetizacija skromnosti, materiala in dela.
Tu se pokaže ideološko jedro »zasuka«. Omejeni viri, ekološke zahteve, obstoječi stavbni fond in nujnost prenove se prevedejo v pozitivne vrednote skrbi, zadržanosti in zadostnosti. Ostaja zato vprašanje, ali zadostnost pomeni dejansko spremembo produkcijskih razmerij arhitekture ali pa nujnost varčevanja spreminja v novo profesionalno vrlino. Prav tu se pokaže paradoks zasuka: odpoved spektaklu lahko sama postane nova estetika.