Še do 8. novembra si lahko v ljubljanski Galeriji Vžigalica ogledate deveto edicijo cikla Ljubljana se klanja Sloveniji, ki prinaša razstavo Made in GT22. Cikel si je za programsko izhodišče vzel idejo decentralizacije dialoga znotraj slovenskega umetniškega sistema. Tako se je arhiv mariborske umetniške skupnosti in izobraževalnega laboratorija zdaj transformiral v ljubljansko galerijsko uprostoritev, in sicer kot novo kolektivno delo, ob čemer naj bi vsebina in forma razstavnega koncepta obiskovalce vodili k fizični manifestaciji priklona in poklona.
»Na razstavi so podobe maket, kosi pohištva, skice in na koncu topos, v katerem se izostri opomnik človeškega glasu. Tako kot rekonstrukcija balvanskega problema z El Capitana prenese gibalno zagonetko, in ne same gore, in kot Fruehovo pismo iz papirja ilustrira sprehod skozi galerijo, in ne galerije same, tako se dotična postavitev manifestira kot artikel za možnost drugačnega sestavljanja obstoječih odnosov med centrom in periferijo,« pravi ena od sodelujočih umetnic na razstavi in strokovna sodelavka pri postavitvi Aphra Tesla.
Ljubljanski poklon Mariboru
Kustos razstave Miha Horvat iz GT22 si je z ekipo zamislil nekakšen nov poetični arhiv, ki ga tvori šest uprostorjenih, na videz samoniklih otokov materialne zapuščine petih galerij hiše na Glavnem trgu 22 v Mariboru. Te so torej zdaj začasno »preseljene« v Galerijo Vžigalica. Ključni besedi razstave sta po mnenju Horvata prav »uprostoritev« in »razmerja«, kajti makete galerij so seveda pomanjšane in zdaj tvorijo skupek (maketnih) galerij v (realni) galeriji. Prostor Vžigalice jim je sam nakazal način, kako naj razstavo postavijo, in ubrali so celo nekoliko humoren pristop, saj se obiskovalec sklanja oziroma si je primoran ogledati razstavo »bolj pri tleh«.
»Zgodba hiše GT22 sega v leto 2013, ko smo podpisali pogodbo o prevzemu stavbe oziroma sem jo z zasebnimi lastniki teh skladišč podpisal kot pravni zastopnik umetniške fundacije Sonda. Ideja, ki se je skozi leta tudi realizirala, je bila, da bi postali nekakšna skupnost v nastajanju; s prostori, ki s človeškimi telesi razvijajo logiko uprostorjanja, logiko sobivanja samih s sabo, s sosedi ter z idejo soustvarjanja v različnih umetniških medijih,« pravi Horvat.
V tem trenutku pri njih delujejo neinstitucionalni teater, kino, Mariborski radio študent MARŠ, Fotografski muzej Dragiše Modrinjanka, Akademija Svetlane Makarovič, zvočni studio, kjer so nedavno ob deseti obletnici delovanja izdali audio CD s hiphop komadi, organizirajo lesne in druge ustvarjalne delavnice, imajo pa tudi prostore z likovnimi zgodbami, ki so jih kot nekakšne otoke, kot se je izrazil vodja cikla Jani Pirnat, preselili v ljubljansko galerijo.
Galerije v galeriji
Ko vstopiš v Vžigalico, te najprej pričaka tako imenovana info točka, ki ima na zemljevidu označene vse otoke na razstavi, tudi najmanjšo galerijo, ki ji v GT22 pravijo Blackbox. Imajo pa recimo tudi galerijo Rampa, galerijo Avla, Ulično galerijo, ki nastaja v sodelovanju s podjetjem TamTam in kjer so doslej imeli že 65 samostojnih razstav, Studio 12:22. Ob info točki je razstavljen tudi prvi, zdaj že legendarni napis, ki je pred hišo nekoč vabil v umetniške prostore GT22. Vidimo lahko tudi napise iz sodelovanj s festivalom Lent, Borštnikovim srečanjem.
Celotna razstava, ki se razprostira v še dva galerijska prostora, stoji na ogrodju in materialih, ki so jih našli v svojih prostorih in galerijskih prostorih Vžigalice; in so temu rekli »zeleni prehod«. Tako recimo na steni vidimo na kartonskem plakatu kvadratke z imeni pri njih gostujočih umetnikov, a niso vsi zapolnjeni; imensko izpostavljeni so le mariborski umetniki, medtem ko so tuje umetnike »izpustili«. S tem so nakazali na cikličnost pri vabilih tujim umetnikom. Prvo leto, bilo je davnega 2018, je Miha Horvat na razstavo povabil dvanajst Mariborčanov, ti pa so potem predlagali tujce; tuji umetniki so nato spet predlagali Slovence, Slovenci pa nato ponovno Mariborčane, in to zgodbo so peljali do predlani. Zdaj jo je nadomestila serija gledališke fotografije, ki so jo začeli z mariborskimi gledališkimi fotografi in jo bodo na podoben način razvili naprej v Slovenijo.
V največji likovni prostor so postavili arhitekturno zasnovano maketo, ki jo obiskovalci lahko premikajo in si jo ogledujejo od zunaj in znotraj in ki zgodovini portrete umetnikov, ki so sodelovali z GT22, tudi iz prve učilnice njihove Transnacionalne gverilske umetniške šole. Horvat je opozoril še, da je njihov GT22 tudi večgeneracijski prostor, saj imajo skejterje, ki so še osnovnošolci, srednješolce, ki prihajajo na delavnice, profesionalne umetnike in so odprti za ljudi, ki bi radi postali umetniki. V hiši trenutno deluje tudi zaposlitveni center za invalide, kjer ustvarjajo gledališke predstave in skrbijo za čebele na strehi. Humorni vložek v tokratni razstavi so tudi mačje figurice, ki so posejane po galeriji, kajti mačke so tiste živali, ki zelo dobro razumejo »uprostorjevanje«. Razstava je nastala spontano, organsko, a hkrati arhivarsko, pravijo postavljalci.