Aktualno razstavo v Umetnostni galeriji Maribor (UGM) z naslovom Oton Polak: Risbe, grafike, slike je postavila kustosinja Andreja Borin, ki je iz donacije del likovnega umetnika Otona Polaka (1917–2011) izbrala risbe in akvarele Maribora, študijske risbe aktov, pokrajine v tehniki gvaša in tempere, cikel risb z naslovom Makedonija in abstraktni cikel Kompozicija. Na ogled pa je postavila tudi grafike, ki jih je Polak ustvarjal že kot študent: za cikel tridesetih jedkanic na temo starega Maribora je leta 1953 prejel študentsko Prešernovo nagrado. Izbrana dela na razstavi zaobjemajo njegovo ustvarjalno obdobje med letoma 1939 in 1995.
»Polak je bil prvenstveno slikar, vendar ga njegove risbe prikazujejo kot izjemnega risarja z virtuozno risbo, ki se v različnih tehnikah – svinčnik, oglje, kreda, tuš, flomaster – mojstrsko prilagaja motivu in likovnemu izrazu. Veliko del na papirju je nastalo na različnih kolonijah, na dopustu ali na izletih, kjer je umetnik neutrudno skiciral oziroma upodabljal pokrajino, vedute, mesta in občasno tudi ljudi. Medtem ko se nekateri motivi pojavljajo samo v risbah, kažejo nekateri drugi cikli risb povezave s slikarskimi temami in so nekakšne vaje v slogu za slikarska dela. Takšen je recimo cikel Kompozicija, neutrudna variacija kompozicijskih in barvnih odnosov na temo mesta, umetnikovega priljubljenega motiva,« ugotavlja kustosinja Andreja Borin.
Zanimanje za gozd in krajino
Dejstvo je, da je mariborski slikar, grafik in pedagog Polak pomembno zaznamoval slovensko likovno krajino 20. stoletja in je zapustil za sabo precejšen opus. Zanimivo je tudi, da se je njegova umetniška pot začela precej drugače, kot bi pričakovali. Preden je postal umetnik, se je izšolal za geografa in kartografa in delal tudi kot gozdarski tehnik, kar je nedvomno vplivalo na njegovo poznejše zanimanje za gozd in krajino kot likovna motiva.
Za slikarstvo ga je navdušil slikar Maks Kavčič. Polak se je odpravil na študij na zagrebško Akademijo za likovno umetnost, njegova profesorja sta bila Krsto Hegedušić in Omer Mujadžić, po dveh letih pa ga je moral prekiniti zaradi 2. svetovne vojne, ko je bil mobiliziran v nemško vojsko. V francoskem Caenu se je pozneje predal zaveznikom. Nekaj časa je tam portretiral žene francoskih oficirjev, nato se je vrnil v Jugoslavijo, v Split, kjer je bil dodeljen propagandnemu odseku partizanske brigade. Po vojni je nadaljeval študij na takrat ustanovljeni Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani in diplomiral pri Gojmirju Antonu Kosu, nato pa opravil še dve specialki, in sicer slikarsko pri Gabrijelu Stupici in grafično pri Božidarju Jakcu.
Stare mestne vedute
Njegovi najbolj značilni motivi so mestne vedute, zlasti stari Maribor, krajine, tihožitja, cvetje, mesta in arhitektura, občasno pa je delal tudi figure in akte, še pozneje pa abstraktne kompozicije. Njegovo slikarstvo označujejo za »žlahtno tradicijo barvnega realizma zagrebške šole«, vendar je Polak iz tega izhodišča razvil precej osebno govorico.
Pri njegovih mestnih slikah ni šlo za golo dokumentiranje mesta, temveč ga je zanimala zgradba mesta kot likovna kompozicija oziroma razmerja med arhitekturo, barvnimi ploskvami, svetlobo in prostorom. Privlačila ga je »strnjenost in urejenost starih mestnih jeder«, pri grafiki pa je znal z različnim kadriranjem, višino horizonta in zornih kotov ustvariti zelo različne poglede na isto urbano okolje.
Risal je s svinčnikom, ogljem, kredo, tušem, flomastrom in uporabljal še druge tehnike. Zanimivo je, da njegove risbe niso bile zgolj priprava za slike, temveč so mnoge zaživele kot samostojna umetniška dela, medtem ko nam druge kažejo, kako je razvijal slikarske ideje. Umetnostna galerija Maribor je ob umetnikovi 70-letnici pripravila retrospektivno razstavo, v galeriji pa je Polak razstavljal tudi ob svoji 90-letnici. Umrl je decembra 2011, star 94 let. Bil je tudi častni občan Maribora.