Beneški bienale bo prihodnje leto – od začetka maja do zadnjega tedna novembra – v znamenju 20. mednarodne arhitekturne razstave, ki bo tokrat ubrana na krovno temo Delati arhitekturo. Znano je že tudi, kdo bo zasnoval slovenski paviljon, s katerim se bo naša država predstavila na tej ugledni prireditvi: na odprtem pozivu, ki ga je kot delegirana ustanova ministrstva za kulturo izpeljal Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO), je petčlanska strokovna komisija med štirinajstimi prispelimi predlogi izbrala projekt, ki so ga zasnovali mladi arhitekti Bor Kračun - Pižmoht, Miha Kramberger in Živa Miklavčič.
Kot so pojasnili v strokovni komisiji, ki so jo sestavljali arhitekti Aljoša Dekleva, Roberta Jurčić in Ana Kosi, krajinska arhitektka Darja Matjašec in komisarka paviljona Maja Vardjan, sicer direktorica MAO, so prijavljeni projekti zajemali širok razpon tem in pristopov, od skrbstvenih in skupnostnih praks, urbanega sobivanja in stanovanjske problematike pa do podnebnih sprememb, trajnostne gradnje, lokalnih materialnih kultur, dediščine ali odnosov med arhitekturo, tehnologijo ter umetno inteligenco. Dodali so še, da je izbrana zasnova po njihovi presoji ponudila »relevantno in aktualno vsebino, ki na izviren način vzpostavlja dialog z osrednjo temo tokratnega arhitekturnega bienala«; predlog se namreč osredotoča na kritično analizo vernakularnih tipologij slovenskega podeželja ter skozi pretekle načine ravnanja z materiali odpira premislek o odgovorni gradnji in izrabi virov. Kot je pristavila Maja Vardjan, je namen izbranega predloga spodbuditi sedanje in prihodnje generacije arhitektov k poglobljenemu razmisleku o pogojih in vrednotah arhitekturne produkcije.
Navezava na resničnost
Tema 20. beneškega arhitekturnega bienala, ki sta jo določila tokratna kustosa, kitajska arhitekta in pedagoga Wang Shu in Lu Wenyu, ustanovitelja biroja Amateur Architecture Studio, v geslu Delati arhitekturo – za možnost sobivanja v soočanju z resnično stvarnostjo razume arhitekturo predvsem kot živo prakso, ki je neposredno povezana z vsakokratno dejanskostjo – torej s konkretnimi prostori, lokalnim znanjem, materialnostjo, gradnjo, dediščino in skupnim bivanjem. V tem smislu meri na »soočenje z resničnimi izzivi« ter na arhitekturo, ki izhaja iz resničnih razmer in potreb ter povezuje navidezna nasprotja, kot so naravno in umetno, inovacija in spomin, sodobno oblikovanje ter lokalne kulture, pa tudi različna znanja in bivalne prakse.
Tako denimo kustosi slovenskega paviljona v ponovni uporabi spolij in že obstoječe infrastrukture na slovenskem podeželju prepoznavajo odgovorno rabo virov, izrazito visoko stopnjo medsebojne solidarnosti in samoorganizacije razumejo kot izraz skupnostne gradnje, nenehno prizadevanje za podaljševanje življenjskega cikla objektov pa tudi kot zmanjševanje količine zavrženega materiala, ki je samo po sebi trajnostno naravnano. »Koncepti, kot je recimo prilagojena ponovna uporaba spolij, odslužene infrastrukture in gradbenih elementov, sicer niso radikalno novi ali nepoznani, vendar so v sodobnem kontekstu sistemsko deprivilegirani in ekonomsko manj smotrni,« menijo Bor Kračun - Pižmoht, Miha Kramberger in Živa Miklavčič. »Prepoznavamo jih kot kritiko prevladujoče socialno izkoriščevalske, materialno potratne in okoljsko nevzdržne produkcije arhitekture.«
Kot so še pristavili, se sodelovanja na bienalu veselijo predvsem zato, ker ga vidijo kot pomembno mednarodno platformo, na kateri lahko predstavijo glasove nove generacije. »Avtorji in avtorice, ki stojimo na razpotju med akademsko utopijo in konkretno realnostjo, si prizadevamo za alternativno, svetlejšo prihodnost, h kateri bodo pripomogle prihodnje generacije okoljsko zavednih in družbeno solidarnih arhitektov.«