Smiljan Radić Clarke se je rodil v Santiagu de Chile v družini priseljencev – starši njegovega očeta izvirajo z otoka Brač na Hrvaškem, materina družina pa iz Združenega kraljestva. Ta preplet kulturnih vplivov je zgodaj oblikoval njegovo razumevanje identitete in pripadnosti. »Včasih moraš ustvariti svoje lastne korenine. To ti daje svobodo,« pravi arhitekt. V svojem delu prepleta tudi vplive filozofije, umetnosti, mitologije in literature. »Ideje prebivajo v stvareh. Vedno sem poskušal graditi prostore, v katerih lahko drugi odkrijejo nove ideje,« poudarja.
Kot je v obrazložitvi zapisala žirija Pritzkerjeve nagrade, Radićeva arhitektura presega razumevanje stavbe kot zgolj vizualnega objekta. Njegovi projekti zahtevajo neposredno telesno izkušnjo prostora in pogosto ustvarjajo občutek intimnosti, ki se postopoma razširi v kolektivno doživetje. Prav ta paradoks – preplet osebnega in skupnega – je ena izmed ključnih značilnosti njegovega ustvarjanja. Arhitekt se zavestno odmika od ustaljenih kanonov in preizkušenih pristopov, pri čemer njegovi objekti pogosto delujejo krhko, začasno ali celo nedokončano. Kljub temu – ali prav zato – ustvarjajo izjemno prostorsko napetost in atmosfero.
Radićev opus je raznolik in obsega kulturne ustanove, javne objekte, zasebne hiše ter začasne instalacije. Med najbolj prepoznavnimi deli sta instalacija The Boy Hidden in a Fish, predstavljena na 12. mednarodni razstavi arhitekture Beneškega bienala leta 2010, ter Serpentine Pavilion v Londonu iz leta 2014, prosojna konstrukcija iz steklenih vlaken, ki počiva na masivnih kamnitih blokih in ustvarja začasno zatočišče med zaprtim in odprtim prostorom. Med bolj znanimi stavbami sta tudi vinski kleti Vik Millahue ter Teatro Regional del Biobio v mestu Concepcion v Čilu po svojem videzu spominja na papirnato svetilko.