Fotograf in slikar Primož Bizjak, ki to poletje še do 24. avgusta razstavlja v Mestni galeriji Piran, se je v novi usmeritvi Obalnih galerij Piran, v kateri predstavljajo fotografe, ki izhajajo iz primorskega prostora in so se razvejali tudi v mednarodni prostor, znašel zato, ker izhaja iz Vrtojbe in ker je ta hip v tujini deležen izjemne pozornosti številnih uglednih kuratorjev, galeristov, kritikov, literatov, filozofov. Razstava nosi naslov Sivi svet je moder in zelen, kustos pa je slikar in intermedijski umetnik Ištvan Išt Huzjan. Nastala je v sodelovanju z dunajsko Galerijo Gregorja Podnarja.
Slikar s fotografskim objektivom
Njegove fotografije predstavljajo skrbno izbrane prostore sodobne kulturne krajine, pri čemer se v ideji in občutju navezuje predvsem na slikarstvo. Svoje motive išče v dolgotrajnem procesu intenzivnega opazovanja, premišljenega in natančnega kadriranja, išče idealno svetlobo, vse do dokončnega stvarjenja posnetka. Vedno beleži tudi prostore, ki sami zase podajajo določen družbeni in zgodovinski kontekst, razmišlja umetnostni zgodovinar Miha Colner.
Fotografije z antropogenimi strukturami Colner vidi kot monumentalne slike, kar se kaže v formalnem pristopu, strukturi, kompoziciji, idejni zasnovi in obči atmosferi. Fotograf razmišlja o človeku kot o invazivni vrsti, kritičen je tudi do industrializacije družbe in racionalizacije življenja, a opozarja hkrati, da človek kljub stoletjem napredka še vedno ni nadvladal narave. »Čeprav fotografira na prvi pogled dokaj vsakdanje motive, ti zaradi premišljenih formalnih pristopov pogosto delujejo pompozno, vzvišeno in monumentalno, pri čemer lahko izzovejo celo občutke strahospoštovanja.«
Vzpenjanje po razstavi
Kustosa piranske razstave Ištvana Išta Huzjana je pri postavitvi vodil dialog med pesmijo Srečka Kosovela Ves svet je kakor iz zbirke Integrali '26 ter Bizjakovimi fotografijami iz ciklov iz obdobja zadnjih dvajsetih let (med letoma 2004 in 2024). Izbiral je iz serij Benetke (Venezia) 2005–2006, Obramba Benetk (Difesa di Venezia) 2005–2008/9, Sarajevo 2004–2006, Apuanske Alpe (Alpi Apuane) 2014–2017 in Münchenski ZOO (Munich ZOO) 2017–2020.
Zamislil si je, da se razstava horizontalno vzpne po specifičnem trinadstropnem galerijskem prostoru, kot bi se vzpenjali na goro, za dodatne eksponate pa uporabi stopnice, odprta in zastrta okna ter na nekaterih mestih prazne stene, ki imajo ravno tako vlogo v kontemplativnem ambientu. V avli galerije nas najprej pozdravi delo Jama gore Corchia iz serije Apuanske Alpe, ki prikazuje vhod v jamo enega od kamnolomov kararskega marmorja, s tem pa simbolizira tudi vstop v razstavo. To delo je sicer v fondu piranske galerije, od avtorja so ga odkupili pred dvema letoma, ko je pri njih že razstavljal. Po besedah kustosa fotografija razkrije sivino kamna in večerno svetlobo, ki osvetljuje posege človeka v goro in nas popelje v občutenje barv sveta avtorja.
V osrednjem razstavnem prostoru v prvem nadstropju so fotografska platna, ki se navezujejo na odnos med človekom in vodo oziroma človekovim poseganjem v okolje z umetnimi regulacijami vode. Osrednjo pozicijo zavzema fotografski diptih Tri reke (Tre Fiumi) iz serije Apuanske Alpe, ob straneh pa sta še fotografiji iz serij Benetke in Obramba Benetk. Ena nam kaže izpraznjen beneški kanal, ki ga razsvetljuje naravna svetloba (ko se v Benetkah renovirajo temelji hiš, je treba izprazniti kanale z vodo, in ti prazni kanali znajo biti zelo impresivni, pravi fotograf), druga pa razkriva pogled v vodo z vhoda obzidja trdnjave v Margheri (na to temo je diplomiral in izdal fotoknjigo). Postavitev zaokroži diptih iz münchenskega živalskega vrta z zasneženo kletko, skozi katero teče umetna rečica. Za stopnicami v istem nadstropju je še en diptih iz serije Münchenski ZOO, ki bi sicer zaradi velikosti zahteval opazovanje z večje razdalje, kot jo zdaj ozek medprostor dovoljuje. A ravno gledanje od blizu »prisili« obiskovalca v neko drugo pozornost – osredotočenost na detajle. Fotografija je nastala znotraj ptičje kletke, simbolizira pa »zlato kletko« in idejo neudobja.
V najvišji galerijski etaži »na balkonu« se po besedah kustosa iz uprizorjenega zelenja živalskega vrta dvignemo na vrh gore, pod nebo, skupaj s pticami. Razstavljeni sta dve deli iz serije Sarajevo. Ena prikazuje pogled na pokopališče, druga pa strelne luknje v napisu Hotela Bristol, skozi katere ugledamo oblegano mesto v času vojne. Pika na i postavitvi je še eno delo iz serije Apuanske Alpe, Prelaz Focolaccia (Passo della Focolaccia), prikazuje pa kamnolom z vrha gorskega prelaza. Na razstavi je na ogled še videointervju s fotografom iz leta 2021, ko je bival na rezidenci Künstlerhaus Villa Concordia.
Manj je pogosto več
Čeprav pregledna razstava zaobjema kar dvajsetletno fotografovo ustvarjalno obdobje, je na ogled pravzaprav manj kot deset fotografij – skupaj z diptihi, ki tvorijo ločene fotografije. »Vedno težim k temu, da za razstave izberemo le malo fotografij, po navadi od sedem do devet, to reduciranje imam očitno v sebi; tako je pri meni tudi s konzumiranjem telefona, medijev. Že tako smo ljudje pretirano obremenjeni s podobami, slikami, videi,« pravi Bizjak.
Na veliko formatno kamero z nanosi svetlobe ustvarja fotografije zelo počasi, tudi dve in več let. »Aparat oziroma film ima sposobnost, da lahko svetlobo – od odbijanja lune, ranega sonca, zvezd do umetne svetlobe – sešteva počasi,« pravi fotograf. Barve zajema z analognimi, nikoli digitalnimi sredstvi, pri čemer dosega vizualni učinek presenečenja.
To premišljenost v fotografijah začuti tudi obiskovalec razstave, saj se lahko pri eni ustavi zelo dolgo časa in se poglablja v detajle. »Gledanje lahko postane neke vrste meditacija – prebiraš lepote narave in hkrati njeno strašljivost, agresivnost. S tem preučevanje fotografije postane neke vrste potovanje navznoter, vsak jo bere s svojimi lastnimi izkušnjami,« še pravi Primož Bizjak.
