Problem razstave je zgolj institucionalna kritika položaja novega proletariata (kulturnih delavcev), znotraj katerega kustosi z urejeno zaposlitvijo za nedoločen čas razmišljajo o večini samozaposlenih v kulturi, zgolj pozivajo k ureditvi statusa in zaključujejo, da bi radikalne spremembe morale priti iz samega proletariata. Drugi problem razstave je v tem, da pretežno institucionalne teorije iz kataloga »delo kot vsebina umetniškega dela« ne vidimo na razstavi. Velika večina razstavljenih del prejšnjih desetletij se ne ukvarja s statusom umetnika in dela kot takega, ampak so na razstavo pač uvrščena po ključu prepoznavnosti in kanonizacije že uveljavljenih umetnikov.
Umanjka analiza položaja delovanja umetnika v 50. in 60. letih v Jugoslaviji, z izjemo skupine Gorgona, razočara skromna predstavitev šestih razstav Novih tendenc, verjetno najpomembnejše povojne avantgarde v svetovnem pomenu, ki je v Zagrebu tematizirala in analizirala družbene spremembe prehoda iz industrijske v informacijsko družbo, kar bi lahko bila osrednja nit razstave v okviru spremembe dela umetnika na prehodu iz manualnega v intelektualno delo. Nobene razprave ni o osrednjem pojmu jugoslovanskega samoupravljanja – odtujenosti (dela), kar so tematizirali številni umetniki. Namesto da bi v katalogu zasledovali interdisciplinarne teoretske študije (informacijska estetika v kombinaciji z marksistično kritiko in kulturnimi študijami), beremo mestoma skromne prispevke z opisi del, ki ne zrcalijo teorije in kjer pogrešam primerjalne študije ter predstavitev novih starih marginaliziranih umetnikov, ki so obravnavali problem dela v umetnosti skozi artivizem (umetnost in aktivizem), kar je pravzaprav tema razstave. Tako pa velik del razstave in besedil posvetijo ženskim umetnicam s površno feministično kritiko, ne da bi jih umestili v emancipatorne politike socialistične družbe ali poiskali videe, konceptualno umetnost oziroma performativne angažirane primere v kontekstu teme razstave. Ob vsem tem pa za laičnega gledalca, ki ne bo bral kataloga, ni nikakršnih kontekstualnih smernic na razstavi, zgolj mestoma preobloženost videov, skic, reprodukcij in ponavljanje že znanih kanoniziranih umetnikov (OHO, Irwin in drugi) iz stokrat videne zbirke Art East 2000+, kar je spet samopromocijska in uslužna gesta za prepoznanje (vzhodne umetnosti) v evropskih očeh, brez specifik položaja Jugoslavije. Birokrati v Bruslju, ki so odobrili denar za štiriletni projekt Naše mnoge Evrope, se pač ne bodo poglabljali v specifike našega prostora in ustreznost del in teme. Ko bodo videli nekaj znanih umetnikov in redke primere artivizma, bodo le pokimali in naslednjič spet odobrili javna sredstva za reprodukcijo moči osrednje institucije, naraščajoče število nezavarovanih in skurjenih samozaposlenih pa prepustili nekim drugim sindikatom. x
