Na formalni ravni je kurator ustvarjalce povezal, da bi jim dal možnost suverenega in samostojnega ustvarjanja, v globljem smislu pa je bil cilj splesti zgodbo o minljivosti, smrti in pozabi. »Razstava je nastala v duhu povezovanja, pri čemer je veliko slonelo na razstavni ideji. Lethe je ena izmed rek podzemlja. Ko prideš do nje, moraš iz nje narediti požirek. Dejanje pitja iz reke Lethe ti namreč izbriše spomine na prejšnje življenje in lahko prestopiš v podzemlje, v novo življenje,« pojasni Matej Tomažin.
Usluga vesolja
Sam prostor v mestni hiši ni naključen, pravi Tomažin, ki je za razstavo ustvaril tudi zvočno krajino, s katero je odmev, vlažnost in vonjave tega prostora hotel povezati v celostno izkušnjo razstavnega projekta. »Vsi avtorji na neki način raziskujejo poglede na to, kar sem hotel narediti. Voda je izjemno prisotna in povezana s celotno idejo, zato tudi Zgodovinski atrij. V njem dežuje, streha ne deluje, ogromno je vlage. Prostor že sam po sebi vabi, da se tam zgodi nekaj celostnega na temo vode. Cilj zvočne kompozicije je vzpostaviti čuječnost v prostoru. Gre za mrmranje, ob reki Lethe prebiva Hipnos, personifikacija spanca, ki je zgodovinsko vedno povezan s smrtjo in prehajanjem v druge svetove. Z vsemi posegi sem kot kurator želel gledalcu dati možnost, da se intimno spusti v doživljanje razstavne izkušnje.«
Razstava deluje kot sapa grobnice iz mitološke legende, ki jo je srečal duh sodobnosti. Na sredini in okoli prostora stražijo keramične žare in posode Anžeta Šmalca, ki je obenem tudi avtor treh risb s tušem. Šmalc pravi: »Tematika je zanimiva in zelo plodna. Všeč mi je povezava s pozabljanjem, predvsem me zanima tematika spremembe. Tako smrt kot pozabljanje imata pri ljudeh slab sloves. Spominjam se nekega avtorja, ki je rekel, da smrti ne bi smeli preklinjati, ker nas brez nje ne bi bilo tu. Tudi pozabljanje jemljemo kot negativno plat spomina, čeprav je dejansko velika usluga vesolja, da lahko stvari pozabimo.« Šmalc žare tudi prodaja kot umetniška dela. Zase si je svojo že naredil. Vsa razstavljena dela je sicer mogoče kupiti na spletni strani Artopolisa, kjer so vzpostavili spletno verzijo razstave Splavi po reki Lethe.
Čistoča novega dne
Stene krasijo analogne črno-bele fotografije Jona Žagarja z utrinki iz nočnega sveta. Pred časom je fotografu nekako zmanjkalo idej in umetniškega zagona. »Nato smo v službi dobili priložnost, da se udeležimo tritedenskih treningov, ko smo vsak dan tekli ob pol sedmih zjutraj. To je ostalo z mano in tečem še danes. Posledično so se začele graditi zanimive stvari in sem začel več ustvarjati.« Naletel je na koncept sintropije, ki predstavlja izhodišče njegove serije fotografij. »Sintropija je nasprotje entropije. Slednja je bolj teorija razpadanja in razkrajanja, sintropija pa bolj temelji na povezovanju, sestavljanju nečesa novega.« Ko je zgodaj zjutraj tekel, je tekel ob reki. »Ta je zanimiv simbol, ker odnaša misli, poskrbi, da malo pozabiš. To je zame jutranje očiščenje, čistoča novega dne,« pove Jon Žagar.
Ravnovesje z živimi barvami digitalnih grafik, animacije in ščepcem melanholije na koncu v svojo distopijo prevesi Urša Čuk, po izobrazbi arheologinja, ki gradi svetove z lastno ustvarjenimi artefakti. Navdih črpa iz preteklosti in ustvarja v dobi v štetju po nas. »Moji svetovi so nekakšni prihodnji svetovi na Zemlji. Ne obstajajo, ampak se velikokrat navezujejo na situacije tukaj oziroma na razmišljanje o neki distopiji. Kdaj se mi utrne kakšna dobra misel, in mislim, da je ta kar dobra: Sanjamo o distopičnih svetovih s srečnimi konci. Distopiji sta lahko namreč dve, negativna in pozitivna. Če se pri nas zgodi konec sveta in če preživim, bi mi odleglo, da mi ne bi bilo treba več nositi vsega bremena tega sveta, imeti telefona stalno pri sebi.« Pri tem se Urša Čuk spomni na tisto sceno iz filma Planet opic, s plažo in kipom svobode. »To je v moji glavi – pozabljeni svetovi, ki so obstajali in jih ni več.« Tri vzporednice treh ustvarjalnih konceptov se druga drugi prilegajo, čeprav bi lahko rekli, da gre za koščke treh popolnoma različnih sestavljank.
