Pred časom je umetnostni zgodovinar Ferdinand Šerbelj, sicer dolgoletni kustos v Narodni galeriji, med spletnim pregledovanjem obširne zbirke Muzeja za umetnost in obrt v Zagrebu povsem po naključju zasledil doslej neznano podobo Franceta Prešerna. Slika z naslovom Portret svetlolasega moškega je datirana v sredino 19. stoletja, ustvaril pa naj bi jo nemški slikar Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein (1807–1878), ki je med letoma 1835 in 1867 živel v Ljubljani. Prav to sliko naj bi omenjeni umetnik uporabil tudi kot predlogo za Prešernov portret, ki ga je ustvaril leta 1850 in je vse doslej veljal za prvo upodobitev našega velikega pesnika, prav zagotovo pa za najprepoznavnejšo.
Gre za izredno pomembno najdbo, s katero se po prepričanju Šerbelja približujemo resnični podobi Prešerna. »Ujema se z opisi, kot nam jih je zapustila pesnikova sestra: da je imel sive oči, svetlejše lase…« Z najdene podobe naj bi bilo po njegovih besedah tudi povsem razvidno, da je Goldenstein splošno znani oljni portret naredil kot neke vrste kopijo tega akvarela, ki je sicer izrazito majhnega formata, saj meri le osem krat sedem centimetrov. »Goldenstein je akvarel obvladal, ohranjenih je kar nekaj njegovih del v tej tehniki, in ko je leto dni po Prešernovi smrti naredil pesnikov portret v olju, ga je pravzaprav naslikal po tej miniaturi, pri tem pa si je privoščil tudi nekaj svobode,« meni Šerbelj.
Velja sicer, da ne obstaja podoba Prešerna, ki bi nastala v času njegovega življenja – in tudi zdaj odkriti portret verjetno ni izjema. »Mislim, da je bil tudi ta akvarel naslikan šele po Prešernovi smrti, zagotovo pa ni nastal v živo,« dodaja Šerbelj. »Vemo sicer, da sta se Goldenstein in Prešeren poznala, toda dejstvo je tudi, da se po pesnikovi selitvi v Kranj leta 1846 nista več srečala; naslikal ga je torej po svojem slikarskem spominu, ki je segal v čas pesnikovih najlepših in obenem najustvarjalnejših let.«
Obraz, ki buri domišljijo
V tem pogledu pomeni najdeni portret vsaj korak bliže k spoznanju, kakšen je bil Prešeren res videti – kar je vprašanje, ki se zastavlja že vsaj od druge polovice 19. stoletja, ko je začel pomen njegovega dela v naši narodni in kulturni zavesti naraščati. Znano je, da se Prešeren nikoli ni želel portretirati, čeprav je prijateljeval tudi z nekaterimi slikarji, kot je bil recimo Matevž Langus, ki je med drugim slikal Julijo Primic, nastajajoči portret svoje muze pa si je na obiskih v njegovem ateljeju ogledoval tudi pesnik. Razlogi za to njegovo zadržanost sicer niso popolnoma jasni: mogoče je zamisel zavračal zaradi nezadovoljstva s svojim videzom, morda pa v želji, da bi ga pomnili predvsem skozi njegove pesmi. Po drugi strani je bil v zadnjih letih življenja – zlasti po selitvi v Kranj – že tako bolehen, da si skorajda ni bil več podoben. »V številnih zapisih lahko beremo, da je postal neprepoznaven,« še pojasni Šerbelj. »Bil je v tako slabem stanju, da ga Langus ni več hotel portretirati v živo, ko so ga za to prosili.« Ravno tako se je Langus izognil predlogu, da bi Prešerna naslikal takoj po smrti, kot je bilo to sicer takrat v navadi.
Kljub odsotnosti zanesljive Prešernove podobe – ali ravno zaradi tega – je v zadnjem stoletju in pol nastala množica njegovih likovnih upodobitev, od reliefov, kipov ali pa spomenikov, kakršna sta na primer v Kranju ali Ljubljani, do portretnih slik, ki jih je skorajda nemogoče prešteti; med znanimi imeni, ki so se lotila upodabljanja Prešerna, so bili na prelomu 19. in 20. stoletja Ivan Grohar, Alojz Šubic in Anton Čeh, pozneje pa Božidar Jakac, Maksim Gaspari, Ive Šubic… Številni od teh portretov so v zasebnih zbirkah ter javnosti razmeroma neznani; marsikateri od njih za izhodišče uporablja Goldensteinov portret, v večji ali manjši meri se naslanjajo tudi na opise Prešerna, kot so nam jih zapustili njegovi sodobniki, toda pogosto tudi na »umetniško domišljijo« oziroma »avtorsko« videnje njegovega lika.
V iskanju verodostojnega
Vsi ti poskusi oblikovanja čim pristnejše pesnikove podobe so precej razumljivi. »Pri pomembni simbolni figuri, kot je Prešeren, obstaja tudi intuitivna želja, da bi si ga konkretno predstavljali,« je nekoč razložil Damir Globočnik, muzejski svetovalec v Gorenjskem muzeju, ki že leta poglobljeno preučuje upodobitve Prešerna v slovenski likovni umetnosti; te so bile na primer tudi tema njegove doktorske disertacije iz umetnostne zgodovine, o njih je podrobno pisal v knjigi Pesnikova podoba (2000), pozneje še v delu Prešeren in likovna umetnost (2006). »In brez neke primerno prepričljive upodobitve, pa naj gre za sliko, grafiko, risbo ali kip, bi bilo čaščenje pesnika precej oteženo.«
Seveda nobenega od mnogih Prešernovih portretov ni mogoče imeti za povsem merodajnega – in to velja že za Goldensteinovo oljno sliko iz leta 1850, ki tistih, ki so pesnika poznali, ni povsem zadovoljila. Ob njenem nastanku so denimo v Novicah med drugim zapisali, da tisti, »ki so podobo vidili, pravijo, da je rajncimu zlo enaka«, slišati pa je bilo tudi mnenja, da je portret Prešernu resda podoben, kaj dosti več pa ne. Prvi lastnik slike, Prešernov prijatelj in občudovalec France Potočnik (1811–1892), je leta 1883 v nekem pismu poudaril, da gre za »kakovostno naslikan portret«, vendar pa je pesnik na njem »preveč cmerav«; navkljub zadostni telesni podobnosti naj bi bila torej podoba vsaj v psihološkem smislu neustrezna.
Portret je bil sicer dolgo v zasebni lasti in prvih petdeset let po nastanku so ga videli le redki; vmes so nastajale druge upodobitve, kot sta na primer litografija neznanega avtorja za Wagnerjevo izdajo Prešernovih pesmi (1866) ali leto dni starejši doprsni kip Franca Ksaverja Zajca, a so bile prav tako deležne mešanih odzivov, po drugi strani pa tudi niso bile zelo podobne sliki Goldensteina. Temu je sicer marsikdo zameril to, da je Prešerna naslikal ostarelega, izčrpanega in tudi malce brezvoljnega, zato ni presenetljivo, da so se pojavljale vedno nove interpretacije pesnikovega lika, v katerih pa je sčasoma vse bolj odseval tudi spremenjen (in pogosto idealiziran) pogled nanj. A naj bo kakor koli: Goldensteinov portret je bil vse do nedavnega edini, za katerega je bilo mogoče brez dvoma trditi, da je nastal na podlagi neposrednega spomina na Prešerna. Zdaj se mu je pridružil še mali akvarel, na katerem je pesnik videti bolj mladostno. »Goldenstein sicer ni bil zelo uveljavljen kot portretist, četudi poznamo nekaj njegovih portretov – v prvi vrsti je bil cerkveni slikar,« pravi Šerbelj. »Toda če je znal naslikati figure svetnikov na oltarnih slikah, je bil vsaj do neke mere kos tudi portretu.«
