Aktualna spominska razstava v Bežigrajski galeriji 2 je nastala v poklon stoletnici rojstva Bogdana Borčića, enega od najpomembnejših slovenskih risarjev, slikarjev in grafikov, predstavnika nepredmetne in minimalistične smeri, kot izpostavlja kustos razstave Miloš Bašin. Ponuja nam vpogled v umetnikov bogati ustvarjalni opus, dela pa je kustos izbral iz zbirke Koroške galerije likovnih umetnosti (KGLU), ki je največji skrbnik umetnikovih del pri nas (Borčić je zadnja leta preživel v Slovenj Gradcu), in iz zasebnih zbirk.
Premočrtno in raznoliko
Začetki Borčićeve slikarske in grafične ustvarjalnosti segajo v petdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je na ljubljanski likovni akademiji doštudiral. »V iskanju novih vsebin in z nadvse kreativno delovno vnemo je lastni izrazni svet zasnoval premišljeno, premočrtno in prepričljivo; to je prepoznano že v njegovih zgodnjih realističnih podobah oljnega slikarstva, poznejših grafičnih listih v tehniki globokega tiska kot tudi v poznem obdobju nepredmetnega in minimalističnega akrilnega slikarstva. To izvirno in raznoliko izraznost je v pozni starosti leta 2014 ustvarjalno dokončal z opusom monumentalnih slik ter številnimi grafičnimi listi,« poudarja kustos Bašin.
V času, ko se je posvečal še oljnemu slikarstvu, je pod vtisom mediteranskega okolja in mladostniških počitniških spominov z otoka Vis slikarsko beležil ribiško ikonografijo, kot so mreže, vrše, trnki in preostali ribiški pribor. V sedemdesetih letih se je povsem posvetil grafiki v tehniki globokega tiska; nastale so nepozabne serije jedkanic in akvatint z motivi školjk in morskih polžev. V zrelem ustvarjalnem obdobju pa je prešel na akrilno barvo, se umaknil od realističnih podob ter razvil novo minimalistično izraznost, kjer je uporabljal konceptualne abstraktne rešitve tako imenovanega visokega modernizma. Iz tega obdobja so motivi Vrat in cikel Atelje.
Posebej močni so njegovi grafični listi, zbrani v Dachauskem ciklusu. Miloš Bašin je pojasnil: »Ti grafični zapisi izrisujejo presunljivo zgodbo o minevanju in propadu vrednot, odpirajo vprašanja o človeški minljivosti in trpljenju ter hkrati, kot nekakšni nezavedni memento, predstavljajo pomembnost likovnega dokumenta spomina tistega časa.« Kar je v pozni starosti, kot že rečeno, dopolnil še z izjemnim opusom monumentalnih slik in grafik.
Do skrajnih robov
Na razstavi so dela, ki so nastala med letoma 1957 in 2014. Gre za umetnine, ki nas po mnenju kustosa usmerjajo v jasno razvidna, tudi skrajno robna bistva zakonitosti likovne in vizualne umetnosti. »Njegove risbe, slike in grafike lahko vsebujejo množico prostorov, ki delujejo kot popolnoma odprti prostori, ki nam v posameznih risbah in grafikah kažejo neskončne prostore. Lahko pa nas sooči z množico odprtin, ki se odkrivajo kot okvirji. Ti so najpogosteje kvadratnih oblik. Zdi se, da nam prikazujejo svojo materialnost in predmetnost. Vse oblike, ki so pred nami, so tvorbe same narave,« dodaja kustos.
Borčić je kot ustvarjalec risb, slik, grafik, ilustracij in objektov razstavljal na okrog 190 samostojnih razstavah ter sodeloval na številnih skupinskih razstavah pri nas in v tujini. Za umetniško ustvarjanje je prejel več kot petdeset nagrad in priznanj doma in v tujini. Med drugim je leta 1965 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2005 pa še Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Njegove umetnine so danes del pomembnih zbirk tako pri nas kot po svetu.