SEM je v začetku leta 2025 pridobil zbirko predmetov in fotografij iz Tanzanije, ki temelji na zapuščini Stanka Groma. Ta je med letoma 1937 in 1962 živel v takratni Tanganjiki, kamor je nekaj let pred njim odšla njegova mati Antonija Grom. Na švicarski plantaži sisala je opravljala administrativna dela, kasneje pa se ji je pridružil sin, ki je v Tanzaniji ostal 25 let. Njuna zapuščina je odprla številna vprašanja o kolonialni preteklosti.
»Zbirka osvetljuje britanski kolonialni projekt v Tanganjiki, hkrati pa odpira sodobne poglede na to obdobje,« je pojasnila avtorica razstavnega koncepta in kustosinja SEM dr. Tina Palaić. Prav zato so se v muzeju odločili, da razstave ne bodo pripravili zgolj s slovenske perspektive. Povezali so se s tanzanijskim kustosom in umetnikom Eliabujem Mbonimpo iz Regionalnega muzeja in kulturnega centra Iringa Boma, ki je obiskal kraje, kjer je delal Stanko Grom, ter med domačini zbral pričevanja o življenju v času kolonializma in njegovih posledicah.
Od plantaže do muzejske vitrine
Stanko Grom je med bivanjem v Tanzaniji delal na plantaži sisala v bližini Tabore, pozneje v rudniku svinca v Mpandi, nazadnje pa še v gradbeništvu v Chunyji. Medtem je fotografiral kraje, kjer je živel in delal, ter o svojih izkušnjah napisal tudi članek. Gradivo razkriva tudi vlogo posameznikov iz slovenskega prostora v kolonialnem sistemu. »Slovenci nikoli nismo bili kolonialna sila, vendar so bili posamezniki kljub temu del kolonialnega projekta. Pomagali so pri izkoriščanju naravnih virov in delovne sile ter pogosto prevzemali pogled, značilen za tedanje kolonialne družbe,« je opozorila Tina Palaić.
V vitrinah so razstavljeni Gromovi osebni predmeti, med njimi fotoaparat, zemljevid, nemško-svahilijski slovar ter predmeti, ki sta jih z materjo kupovala na lokalnih tržnicah ali prejela v dar. Obiskovalci si lahko ogledajo tudi glasbila in vsakdanje uporabne predmete, med drugim tudi lepo izrezljana vladarska sprehajalna palica. Kot je pojasnil Eliabu Mbonimpa, palica še danes predstavlja pomemben simbol vladanja, avtoritete in prestiža.
Razstava sicer obiskovalca najprej popelje v čas pred prihodom evropskih kolonialnih sil. Avtorji želijo pokazati, da je bila vzhodnoafriška obala že stoletja pomembno trgovsko območje, povezano z Arabskim polotokom, Indijo in Kitajsko. »Želeli smo razbiti stereotipno predstavo, da se je razvoj tega prostora začel šele s kolonializmom. To območje je bilo že prej gospodarsko in kulturno razvito,« je poudarila Tina Palaić.
Sogovornica je navedla, da so bili prvi kolonialisti na območju Nemci, pri čemer so izkoriščanje virov najprej začeli podjetniki, kot je Carl Peters. »Ljudje so zaradi novih uredb, kot sta plačevanje davkov in prisilno delo na plantažah, zapadli v revščino. Tega seveda niso samo sprejeli, družba se je uprla,« je vzpostavitev nemške kolonialne oblasti orisala Tina Palaić. Pri tem je izpostavila upor Maji Maji med letoma 1905 in 1907, ko so kmetje protestirali proti kolonialnim oblastem: »Nemci so upor brutalno zatrli. Požgali so jim polja in bivališča ter pobili veliko ljudi.«
Razstavo dopolnjujejo zgodbe domačinov, ki jih je med raziskovanjem zbral Eliabu Mbonimpa. Med njimi je pričevanje delavca, ki je leta 1962 – po osamosvojitvi Tanganjike – kot petnajstletnik začel delati na isti plantaži sisala, kjer je nekoč delal tudi Grom. Plačilo je bilo tudi takrat skromno, delovne razmere pa negotove. Del raziskave je predstavljen tudi v kratkem dokumentarnem filmu Po sledeh Stanka Groma in tanzanijske dediščine, ki si ga je mogoče ogledati na razstavi in na spletni strani SEM.
Tanzanijski pogled na kolonialno dediščino
Zaključni del razstave prinaša umetniška dela Eliabuja Mbonimpe, ustvarjena s tušem in tanzanijsko kavo. Risbe na simbolni ravni opozarjajo na posledice kolonializma, od izkoriščanja naravnih virov do izgubljanja kulturne identitete. Na risbi Polja bridkosti rastline sisala poganjajo iz človeških lobanj. »Te predstavljajo nasilje in trpljenje, ki so ga doživljali delavci na plantažah,« je pojasnila sogovornica. V drugih delih umetnik odpira tudi vprašanje mlade generacije, ki je razpeta med tradicijo in sodobnim načinom življenja. Risbe in citati na stenah tako obiskovalca dodatno spodbujajo k razmisleku o posledicah kolonializma, ki so v Tanzaniji prisotne še danes.
Za vizualno podobo in grafično oblikovanje razstave je poskrbela Melissa Cerić, skrbnik tanzanijske zbirke v SEM pa je dr. Marko Frelih.