Eno od pomembnih dejstev, ki jih je kipar in profesor Mirko Bratuša izpostavil, je to, da so javni kipi pri nas, ne glede na politično barvo, zanemarjeni ali zelo slabo vzdrževani. Slikovit primer tega vsesplošnega problema je recimo ljubljanski spomenik Primožu Trubarju nasproti Moderne galerije. »To je katastrofa! Umazan je, zanemarjen, zaraščen, zapuščen, spredaj pa raste gomila mačeh in divja razrast grmovnic skoraj povsem zakriva spomenik,« je povedal kipar, ki večkrat dokumentira njegovo stanje, ki pa je vsako leto slabše. Ker gre za beli marmor, zaradi zanemarjenosti morda nikoli več ne bo takšen, kot je bil, tudi če ga začnejo čistiti ta trenutek.
Podobno usodo deli še vrsta drugih (javnih) spomenikov po Ljubljani, recimo Aleja slovenskih skladateljev s portreti Lojzeta Dolinarja v Vegovi ulici, ki jo je zasnoval Jože Plečnik. Nekateri podstavki stojijo postrani, kipe pa so prerasle bukve, ki se jih ne sme odstraniti, ker so pod spomeniškim varstvom. Drevesa se razraščajo tudi okrog spomenika Janezu Vajkardu Valvasorju iz leta 1903, ki zdaj stoji v Valvasorjevem parku pred Narodnim muzejem Slovenije in ga je v bronu upodobil kipar Alojz Gangl, okolico pa je pozneje preurejal tudi arhitekt Jože Plečnik. To je le eden od primerov, ko se tudi za Plečnikovo dediščino ne skrbi, kot bi se moralo.
Šest let v čakalni vrsti
720-kilogramski kip iz bakrove zlitine Brezmadežna Marija, ki ga je izdelal Valvasor (v sodelovanju s salzburškim kiparjem Wolfom Weisskirchnerjem in ljubljanskim livarjem Krištofom Schlagom), ki je stal na vrhu Plečnikovega stebra na Levstikovem trgu, je trenutno v restavratorskem centru ZVKDS, kjer pa čaka že več kot šest let (od leta 2019), da se ga očisti. Kipar Bratuša se je slikovito izrazil, da je kot kakšen slovenski pacient, pred katerim je dolga čakalna doba; mi pa smo obiskali delavnico, da preverimo, ali se je čakalna vrsta že kaj skrajšala.
Vodja oddelka za kamen in štukaturo pri ZVKDS mag. Nina Žbona je povedala, da tudi sama že komaj čaka, da se začnejo restavratorska dela tudi na tem kipu, kajti vse potrebne analize so narejene. Sta pa problema dva, namreč premalo sredstev in premalo strokovnjakov restavratorjev.
Prav na Brezmadežni Mariji nam je nato demonstrirala, kako restavratorji odstranjujejo nesnago s kipa – najprej je na leseno palčko navila vato, nato pa z namakanjem v destilirano vodo in s ponavljajočimi gibi odstranjevala »nestabilne korozijske produkte, ki jih je treba odstraniti, ker so nevarni. Patina je sicer ravno tako stanje korozije, ki pa nam je restavratorjem sprejemljiva, ker je stabilna,« je povedala. Dodala je še, da »vodo od čiščenja zberemo, nato pa izmerimo prevodnost in pH vode, kar je neki znak, ki pove, kako čiščenje napreduje«. Tak kip se čisti vsaj eno leto in je potrebnih na tisoče ur dela. Restavratorski postopki so vedno, ne glede na velikost kipa, zelo počasni, pove Nina Žbona.
Kip kot pano za reklame
Osnovni problem, da spomeniki propadajo, je ta, da ni rednega in ni preventivnega vzdrževanja. Že Nina Žbona je izpostavila, da država ne nameni dovolj sredstev za vzdrževanje kipov na javnih površinah, niti za dovolj usposobljenega kadra, kipar Bratuša pa dodaja, da manjka tudi metodologija, po kateri bi država sistematično skrbela za javne kipe. Spomenik revolucije iz leta 1975 na Trgu republike je kulturni spomenik državnega pomena. Gre za izjemno kakovostno delo kiparja Draga Tršarja, oblikovano v množične figure. Kajpada tudi ta spomenik propada; razjeda ga erozija in zarašča neurejeno grmičevje.
Kip Valentinu Vodniku na Vodnikovem trgu v Ljubljani, delo Alojza Gangla iz leta 1889, je bil prvi javni spomenik v Ljubljani, ki pa ravno tako propada – sam kip in tudi njegov podstavek. Primer še enega propadajočega spomenika je nagrobni spomenik Janezu Evangelistu Kreku na Žalah, ki je tako rekoč pozabljen in ga je kipar Lojze Dolinar izdelal iz kraškega repentaborskega kamna. »Iz sprane površine kipov žalovalcev štrlijo fosilizirane školjčne lupine, ki so trše od apnenca in dajejo slutiti, kolikšen del površine kipov je že izginil,« je opisal njegovo stanje Mirko Bratuša.
Tudi Bratuševe kipe, ki so razpršeni po Sloveniji, je doletela enaka usoda kot preostale – zanje nihče ne skrbi. Niti za tistega edinega ne, ki stoji v Ljubljani, pa ga vidi recimo ogromno turistov, ki čakajo na vzpenjačo na grad. To je bronasti javni pitnik kenguru pred Lutkovnim gledališčem Ljubljana, uradno poimenovan Vodnjak za Alfreda N. Pitnik trenutno ne dela, umetniška skulptura pa je postala pano za reklame in priročno odlagališče za manjše papirčke.