Janez Nepomuk Kocijančič (1826–1853) je bil mladi duhovnik iz znane kamnoseške družine s Črnivca pri Brezjah. Tesno je sodeloval z danes bolj poznanim Ignacijem Knobleharjem, misijonarjem in raziskovalcem porečja Belega Nila. Ta je med vrnitvijo v domovino leta 1850 v svoji orientalski opravi in z afriško zbirko med rojaki pritegnil veliko pozornosti.
Kako pluti proti toku
»Knobleharju se je zdelo pomembno, da za misijon pridobi nove duhovnike in različne obrtnike. Zbiral je sodelavce in med izbranimi je bil tudi mladi duhovnik Kocijančič. V družbi Knobleharja in drugih sodelavcev je septembra 1851 v Aleksandriji prvič stopil na afriška tla,« pravita kustosa aktualne razstave Alenka Pipan Mubi iz Gorenjskega muzeja in dr. Marko Frelih iz Slovenskega etnografskega muzeja (SEM). Oba muzeja že nekaj časa sodelujeta pri raziskavah in načrtnem dokumentiranju stikov Gorenjcev z neevropskim svetom v obdobju med letoma 1800 in 1950.
Razstavna zgodba pove tudi, da so si na poti proti Afriki čas krajšali z učenjem arabskega jezika, ki je bil ključ do sporazumevanja v novem okolju. Knoblehar je za potrebe misijona v Kairu kupil celo lastno ladjo, tako imenovano dahabijo, značilno egipčansko plovilo na jadra, katerega trup je bil obložen z železnimi ploščami. »Misijonarji so potrebovali kakovostno izdelano konstrukcijo trupa, saj so z ladjo nameravali pluti proti silnemu rečnemu toku in čez deroče brzice vse do Kartuma, se pravi do misijonske postaje blizu sotočja Belega in Modrega Nila,« ugotavljata kustosa. Ladja je bila dolga približno štirideset metrov in široka sedem metrov, poimenovali pa so jo Jutranja zvezda.
Iz Kaira so zapluli proti jugu Egipta in naprej v Sudan. Po podatkih z razstave je v vasi Korosko, 190 kilometrov južno od Asuana, večji del ekspedicije nadaljeval pot po karavanski poti skozi puščavo. Knoblehar je medtem ladjo zaupal Kocijančiču, ki je skupaj s pomočjo Antona Knavsa in Otona Trabanta ter s stalno zaposleno posadko začel smrtno nevarno plovbo proti toku reke. »Vztrajno je kljuboval mogočni reki in po več kot treh mesecih z ladjo priplul v domači misijonski pristan,« pravita kustosa. Podvig je potekal na območju, ki je bilo že več kot pol stoletja v globinah Neserjevega jezera. »Zato so zelo pomembni opisi plovbe, ki so bili objavljeni v misijonskem tisku, saj nam dajo vpogled v strategijo, kako pluti proti toku in kakšne so bile hidrološke značilnosti brzic Nila, tako imenovanih kataraktov, sredi 19. stoletja.«
Abuna Hanna ali naš oče Janez
Kocijančič je bil v Kartumu zelo priljubljen, saj je bil kot duhovnik neverjetno spreten tudi pri različnih obrtniških delih. »Izvrstno je govoril arabski jezik, kar mu je pomagalo pri opravljanju nalog vrhovnega oskrbnika celotnega misijona. Vodil je zahtevna gradbena dela, hkrati pa je pomagal poučevati še v misijonski šoli,« pravita avtorja razstave. Domačini so ga klicali Abuna Hanna oziroma naš oče Janez. Umrl je 25. novembra 1853, star 27 let, pokopali pa so ga na misijonskem vrtu.
»Čeprav je bila njegova zapuščina iz Kartuma pripeljana v Evropo, trenutno o njej ni nobenega sledu. Smo pa med raziskovanjem odkrili tudi neobjavljeno gradivo o Kocijančiču, kar nam vzbuja upanje, da bo na dan prišlo še marsikaj zanimivega o junaku plovbe po afriški reki,« pravita kustosa.
Ker letos mineva 200 let od rojstva katoliškega misijonarja Janeza Kocijančiča, je to predstavljalo dodatno spodbudo, da so se raziskovalci najprej posvetili Gorenjcem ob reki Nil med Aleksandrijo in ekvatorjem. V Gorenjskem muzeju napovedujejo, da bodo podobne zgodbe še naprej načrtno dokumentirali. Razstava, na kateri so na ogled tudi nekateri predmeti iz tega dela Afrike, bo odprta do 14. junija.