Slikarja Milena Usenik in Emerik Bernard sta skupaj živela na Krasu in ustvarila uspešni umetniški karieri, le da je bilo delo umetnice v zgodovini neupravičeno zapostavljeno. Bila je v senci svojega partnerja, ki so ga strokovni in akademski krogi priznavali kot ključno osebnost slovenskega modernizma in postmodernizma v likovni umetnosti, tako da mu povabil, pozornosti in nagrad nikoli ni manjkalo. V likovnem izrazu se je lahko povsem kosala z njim, pa ne le to, ujela je duha takratnih evropskih naprednih tokov in razvila povsem samosvoj, edinstven izraz med popartom in upartom.
Vrhunska športnica in umetnica
Bila je ena najpomembnejših slovenskih slikark druge polovice 20. stoletja, hkrati pa tudi vrhunska atletinja, celo dvakratna olimpijka v suvanju krogle. Leta 1956 je na olimpijskih igrah v Melbournu dosegla 9. mesto, leta 1960 pa na olimpijskih igrah v Rimu 12. mesto. Bila je vrhunska na številnih mednarodnih tekmovanjih. Njena življenjska pot je izjemna prav zato, ker je po uspešni športni karieri ustvarila še obsežen in pomemben slikarski opus.
Njena, predvsem zgodnja dolgo spregledana dela so umetnostni zgodovinarji šele v zadnjih letih njenega življenja – umrla je leta 2023, leto dni za svojim partnerjem – ovrednotili kot pomemben prispevek slovenskemu popartu. To se je zgodilo zlasti po razstavi Izgubljeni popart leta 2014, ki je pomembno prispevala k njeni revitalizaciji. »Večkrat je sicer razstavljala s kolegi, a ostala kot ženska neopažena. Kritika se ni mogla zediniti niti okoli terminološke označbe slikarske produkcije in jo na koncu označila kot ekspresivno figuraliko. Ali pa jo je kritik povsem izpustil iz likovne kritike in omenjal le moške,« je povedal kustos.
Kakšen je bil odnos do umetnice, izpričuje dejstvo, da je Moderna galerija odkupila samo eno njeno delo, ima pa še dve, ki ju je umetnica galeriji poklonila sama, je povedal kustos ter dodal, da so desetletja in stoletja seksizma dosegla, da umetnice namerno ostajajo prezrte in neupoštevane. Tako v svoji študiji Odsotnost/prisotnost likovnih ustvarjalk v leksikonih in enciklopedijah (2006), v katero je vključena tudi Milena Usenik, ugotavlja tudi Lidija Tavčar, sicer vodja pedagoškega oddelka v Narodni galeriji v Ljubljani. Leta 2021 je Usenikova vendarle prejela Jakopičevo nagrado za življenjsko delo, najvišje slovensko priznanje za likovno umetnost.
V dialogu s partnerico
Emeriku Bernardu se za prepoznavnost ni bilo treba dolgo boriti, hitro se je prebil v sam kanon slovenske umetnosti. V zgodnjih sedemdesetih letih je uporabljal kolaže in asemblaže iz različnih materialov, v osemdesetih letih je razvil monumentalne slikarske kompozicije, navdihnjene z istrsko krajino, vse to pa je nadgrajeval z značilnimi bogatimi nanosi barve, vključevanjem lesa, tkanin in drugih materialov v sliko, ki jo je razumel kot palimpsest: plast spominov, zgodovine in pokrajine. Tako da je slikarska površina presegla klasičen pravokotni okvir. Njegova poznejša dela so postajala čedalje bolj abstraktna.
Kot pravi kustos, gre pri njem za predmetnost, ki je iztrgana iz realnosti in vnesena v polje slike. Drugi pomembni element je izbor specifičnih lokacij, ki so povezane z nastajanjem del, kot so Istra, istrska obala, morost, gradbišča v Murglah, nekoliko kasneje pa tudi dialog s slikarji Kurtom Schwittersom, Robertom Rauschenbergom, Jacksonom Pollockom, Barnettom Newmanom. Na tokratni razstavi pa ga je kustos torej postavil še v dialog s partnerico Mileno Usenik.
Emerik Bernard je razstavljal na številnih skupinskih in samostojnih razstavah, leta 1986 tudi na beneškem bienalu. Leta 1987 je prejel nagrado Prešernovega sklada za izjemna dela, razstavljena na 42. beneškem bienalu. Leta 1997 je prejel Prešernovo nagrado za vrhunske dosežke v likovni umetnosti.