Nabiranje po smrekovih gozdovih na Pokljuki in drugih območjih, iskanje palmovega lubja na Kanarskih otokih, kjer je na plaži z nekaj več pozornosti mogoče najti tudi posušene kaktusove sredice, je že nekaj časa izhodišče grafičnih del ustvarjalke Jagode Jejčič, ki trenutno razstavlja v galeriji Gozdarskega inštituta Slovenije. Razstava akademske oblikovalke vizualnih komunikacij Moj sodelavec lubadar je v vhodni avli Ravnikarjeve stavbe ob Večni poti na ogled do sredine maja.
»Začelo se je, ko sem po travnikih in gozdovih iskala, kaj vse bi lahko odtisnila pod grafično prešo. Najprej je nastal slepi tisk vejic in iglic, nato sem poskusila z nekoliko preluknjanim lubjem s Krasa, zaradi česar mi je padlo na pamet, da bi poiskala lubje z lubadarjevimi potmi, ker so likovno zanimive,« je ozadje serije grafik globokega tiska z naravno matrico, pri čemer je med drugim odtisnila tudi že lečo, pojasnila ustvarjalka. V grafični kontekst postavi tako rekoč vse, kar najde v različnih naravnih okoljih in je mogoče odtisniti, pri čemer po njenih besedah primernih naravnih matric niti ni tako veliko, saj morata ustrezati debelina in fleksibilnost materiala. Zakaj se za grafike ozira po tleh gozdov, travnikov, plažah in otoških krajinah, pa odgovarja, da jo delo z naravnim materialom zanima predvsem zato, ker »nikoli ne narediš veliko boljše ali sploh ne boljše kot narava«. Čeprav se z nabiranjem likovno preoblikovanje seveda šele začne. »Odvisno je, kaj izbereš, kako material postaviš na papir, mu kaj morda odškrneš, prelomiš in ga dodelaš,« je avtorica povzela svoj postopek oblikovanja naravne matrice, kjer pušča odprt prostor tudi za naključja. Tako se je v zadnjem času v serijo denimo prikradla rdeča, ker ji je nekega dne med delom zmanjkalo črne, nova barva v grafikah pa je tako napovedala tudi morda še nekoliko bolj vibrantno in manj minimalistično smer.
Naravna v abstraktni preobrazbi
V grafikah Jagoda Jejčič iz naravnih elementov, ki postanejo tiskarske matrice, konkretno materialnost spreminja v abstraktne podobe. V naravi in odpadnem materialu, ki jo je v njenem ustvarjanju vedno zanimal, pa tako raziskuje, preizkuša in vidi likovni potencial. Kar ima v primeru smrekovega lubadarja, drevesnega škodljivca, ki si pod lubjem znotraj prehranjevalnega in razmnoževalnega cikla utira poti, v umetničinih likovnih delih še drug pomen. Skozi svoj ustvarjalni proces namreč razkroj iz narave preobrazi v estetsko formo. Poti smrekomorilca tako postanejo likovni vzorci, avtoričin umetniški odtis. Pri čemer je za naravne matrice Jejčič še dejala, da so zanimive tudi zato, ker pri grafiki že tako noben odtis ni enak drugemu, kar pa se pri avtoričinem delu še bolj očitno dogaja, saj les pod prešo lahko poči in se odtisi tako še bolj razlikujejo. Razlika pa je tudi pri vrednotenju grafičnega lista. »Pri klasični grafiki je najbolj cenjen prvi odtis, kar je v tem primeru drugače. Pri odtisu lubja je prvi slabši, saj barva velikih vdolbin še ne zapolni dobro, zato sta najboljša drugi ali tretji odtis. Čeprav za kaktusovo sredico, kar je tanka mrežica, vseeno velja, da je najboljši prvi odtis.«
Pri ustvarjanju z odpadnim materialom, ki dobi novo identiteto, je zanimiva tudi zgodba avtoričine grafične preše. To je s prijateljem iz odpadne vojaške opreme naredil umetnik Leon Zakrajšek iz Ilirske Bistrice, ki jo je zaradi selitve na Japonsko prodal, vendar z zagotovilom, da bo tudi v prihodnje služila likovnem namenu. »Osnova je iz tračnic, zgornje spone naj bi bile iz tanka,« je o svojem ustvarjalnem orodju povedala umetnica. Tako so tudi v grafični stiskalnici elementi destrukcije pretvorjeni v popolnoma drug kontekst, v ustvarjalno orodje in s tem nekdanja vloga predmetov v celoti prepisana z novo vsebino.