KGLU hrani obsežno umetniško zapuščino, ki sta jo slikar in grafik Bogdan Borčić ter po smrti umetnika še njegova družina poklonila galeriji. To so dela iz njegovega poznejšega obdobja, ko je živel in ustvarjal v Slovenj Gradcu. Borčić je poklonil petdeset del, družina je donirala še 200 del. Zbirka je do danes narasla na 330 del, od tega je 314 slik, enajst grafik in pet skulptur. Na razstavi je izpostavljenih dvajset slikarskih del, šest jih je iz zasebnih zbirk. Na ogled je tudi 34 grafičnih del, ki so si jih izposodili iz zbirke Galerije Božidarja Jakca, kjer sicer hranijo celoten Borčićev opus grafičnih del, ki jih je več kot tisoč. Del razstave so še tri risbe in tri skulpture. Postavitev se razprostira skozi šest galerijskih prostorov.
Borčićeva poznejša dela iz »slovenjgraškega obdobja« v KGLU večkrat razstavijo oziroma so del stalne postavitve, manj poznana pa so stalnim obiskovalcem galerije njegova dela iz zgodnejših obdobij, kar je dodana vrednost tokratni retrospektivi z naslovom Bogdan Borčić: Ob 100-letnici rojstva. Slike, grafike in skulpture.
Abstraktni slikar in grafik
Borčić spada med ključne predstavnike slovenske moderne druge polovice 20. stoletja. Rodil se je v Ljubljani, med drugo svetovno vojno pa so Nemci mladega fanta, po tem ko so ga izdali domobranci, deportirali v Dachau, kar ga je za vedno zaznamovalo, podobno kot Zorana Mušiča, še enega velikana med slovenskimi likovnimi umetniki. Študiral je na ALUO, tam je pozneje tudi predaval, grafiko je predaval tudi na likovni akademiji v belgijskem Monsu.
Likovno je sprva ustvarjal figuralno, nato pa se je postopoma preusmeril v abstraktno umetnost, kjer je dosegel svoj najbolj prepoznavni izraz. Pomembno je vplival tudi na razvoj grafike v Sloveniji, uporabljal je tehnike globokega tiska, jedkanice in akvatinte. Njegove likovne kompozicije so minimalistične, najpogostejši motivi pa so upodobitve školjk, vrat, miz, ateljeja, arhitekturnih detajlov; slikarsko se je ukvarjal tudi s prostori in tišino. Tako njegova dela pogosto delujejo meditativno, skoraj asketsko, z močno poudarjeno teksturo in občutkom za svetlobo. Za kako velikega umetnika gre, pričajo številne nagrade, med drugim nagrada Prešernovega sklada (1964) in Prešernova nagrada za življenjsko delo (2005).
Celovita izkušnja Borčićevega opusa
Kustos razstave, umetnostni zgodovinar Jernej Kožar, pravi, da se Borčićev opus redko razstavi tako celovito – slike, grafike in skulpture, ki jih je občasno delal, kar pa je malo poznano dejstvo. »Morda je bil še pomembnejši grafik kot slikar in že leta 1999 je bila v KGLU velika razstava njegovih grafik, ki so sicer vse v hrambi Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. Tak celovit prikaz, kot je tokrat, pa se mi zdi vedno dober; Borčić je grafike in slike vedno delal vzporedno in zdaj lahko vidimo, kako je v obeh poljih hkrati razvijal neki motiv.«
Čeprav kustos Kožar umetnikovo delo zelo dobro pozna, poznal ga je tudi osebno, je med pripravo razstave prišel tudi do novih odkritij. »Eno takšno dognanje je to, da drugače vidim njegov motiv trikotnika, ki se pogosto pojavi v njegovih poznih delih, v tem njegovem že postmodernizmu, postminimalizmu. Dolgo je veljalo, da trikotnik uporablja zavoljo kompozicije, brez simbolnega pomena, zdaj pa razmišljam, da se veže na njegovo taboriščno izkušnjo. Zaporniki v Dachauu so imeli trikotnike različnih barv, vsaka kategorija je imela drugo, in te trikotnike so imeli všite v zaporniške uniforme. Iz tega sklepam, da gre za neko reminiscenco na to izkušnjo.«
Sredi razstave si je kustos zamislil nekakšno dnevno sobo kot središče razmisleka o umetniku, ki ga na povečani dokumentarni fotografiji Tihomirja Pinterja vidimo v začetku 80. let, ko se je preselil v Slovenj Gradec. Na fotografiji ni sam, ampak v spodnjem levem kotu zapazimo še enega slovenjgraškega umetnika, ravno tako tesno povezanega s KGLU, Jožeta Tisnikarja, s katerim sta prijateljevala.
»V tem prostoru se zgodi prelom: predstavljena so 70. leta, ko je bil Borčić na akademiji profesor za grafiko in je delal izključno grafike, cikel o školjkah, po katerem je verjetno najbolj znan. In potem se iz tega v začetku 80. let izvleče in gre naprej, se pravi gre iz upodabljajoče umetnosti v abstrakcijo, ter se preseli v Slovenj Gradec. Fotografiran je prav v tem prostoru, ko mu je Karel Pečko, še tretji veliki umetnik iz Slovenj Gradca, odstopil to sobo, da bi lahko slikal na velike formate.« Kustos je v »dnevno sobo« postavil še televizijo, kjer se predvaja dokumentarni film z Borčićem, obiskovalci pa lahko listajo tudi po različnih strokovnih publikacijah o umetniku.
Slika kot estetski predmet
Kustos Kožar opiše Borčićevo delo v času ciklusa školjk,kot naturalistično oziroma nadrealistično upodabljanje, ki deluje že kot neka psevdoznanstvena raziskava. »In ko se je tega naveličal, je hotel iti spet nazaj. Po drugi strani pa moramo vedeti, da je vsako upodabljanje, kot je trdil že Platon, dejansko varanje gledalca. Danes seveda nima nobenega smisla več, da slikarstvo tekmuje s fotografijo ali filmom, kar zadeva natančnost upodabljanja, česar se je zavedal tudi Borčić, zato recimo školjk ne upodablja več, ampak jih naslika ali nariše kot realne, torej lupine školjk pritrdi na podlago, kar hkrati deluje zelo estetsko. Ves čas ostaja zvest modernizmu, estetiki, ničesar več ne upodablja, čeprav uporablja enake lastnosti, enake elemente za neke podobe, kot so se včasih.« O dilemah upodabljanja v modernizmu govori tudi ena izmed njegovih zadnjih slik, Ceci ne pas la pipe de Rene Magritte (To ni pipa Reneja Magritta) iz leta 2013, ki je ravno tako na razstavi.
Kustos je pravzaprav zasnoval netipično kronološko postavitev, saj je prepletal dela iz različnih obdobij. »Na tak način sem se hotel približati tudi njegovemu načinu dela, ko je razvijal nekatere zanj značilne motive, najprej v grafiki in potem na sliki ali obratno, skozi vse življenje, istočasno ali z zamikom. Skratka umetnikov razvoj ni potekal linearno, ampak je bil ves čas prepleten. Tako sem ponekod postavil skupaj novejša in starejša dela. Zanimivost je še ta, da so galerijske stene odete v odtenke, sorodne tistim na delih, in poudarjajo (nevidno) barvno esenco dela. S čimer se ga dotikajo, a v resnici ne dosežejo,« še pravi kustos Jernej Kožar.