Zato je ugledna stanovska nagrada, nagrada Riharda Jakopiča za življenjsko delo, ki jo je prejel v četrtek v Moderni galeriji v Ljubljani, nekakšna potrditev tudi v tem smislu, zanj osebno pa, kot pravi, veliko presenečenje. Ampak sam te barve nikoli ni videl le kot črne, vedno mu pomeni zgolj izhodišče, iz katerega išče svetlobo. In res, njegove slike zaživijo, ko nanje pade svetloba, ne dnevna, temveč umetna, in s pravega zornega kota. Leta 2021 je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada.
Na skupinsko razstavo v ZDSLU, ki se je odprla v četrtek in kjer ste postavili na ogled nekaj svojih del vsi trije prejemniki nagrade Riharda Jakopiča, poleg vas še Helena Tahir in Vadim Fiškin, ste ob treh črnih slikah prinesli tudi eno modro. Z modro se ukvarjate šele zadnjih nekaj let. Kam so vas dognanja pripeljala?
Potreboval sem veliko let, da sem iz črne barve preklopil na modrino. Na videz je to zelo majhna razlika, ampak je zelo pomembna. Kot je rekel Neil Armstrong, ko je stopil na Luno, da je to velik korak za človeštvo in majhen korak zanj; pri meni pa je ravno obrnjeno – je ogromen korak zame, a nikakršen za človeštvo. Pri modrini odkrivam zanimivost, namreč ko pride zraven svetloba, se ta modrina kar nekako razlije v prostor, čez robove same slike. Medtem ko nas črna slika potegne vase, znotraj samega okvirja.
Te dni so v slovenjgraški galeriji KGLU na ogled slike Ota Rimeleja, ki o barvi, pri njem je to rožnata, ravno tako razmišlja monokromatsko kot vi.
Oto Rimele mi je zelo blizu, ker je enako kot jaz minimalist, in dejansko sva pred leti v Umetnostni galeriji Maribor razstavljala skupaj v enem prostoru. Drug drugega sva podpirala v tem smislu minimalizma, s tisto praznino – jaz s svojo črnino in on s svojo rožnato. Pri njem pravzaprav težko sploh še govorimo o sliki, gre za objekt, ki žarči v prostor. Oba sva iskalca svetlobe, pri meni je to celo cilj. Pri večini slikarjev, ki naredijo sliko, se stvar konča, ko jo obesijo v prostor, pri meni pa se kalvarija takrat komaj začne. Najti moram primeren prostor, da sliko razstavim, najti moram tudi pravo razsvetljavo, kajti če tega ni, moja slika ne živi. Vidiš samo neko teksturo, slika pa izgine. Tudi dnevna svetloba ji ne ustreza preveč. Moje slike sodijo v zaprt prostor.
Vaši barvni nanosi delujejo kompaktno. S kakšnim postopkom pridete do tega vizualnega učinka?
Barvni sloji ne smejo biti preveč tanki in ne preveč debeli, temveč ravno pravi, ker morajo biti zareze zelo natančne in tanke, da potem lahko svetloba nemoteno potuje po sliki. Kot opazovalec se moraš dejansko gibati okrog slike, da jo v polnosti lahko doživiš.
Pri tem ne uporabljate čopiča, temveč slikarsko lopatico, kajne?
Krepko prek tristo črnih slik ste že ustvarili in vsaka je različna. Koliko časa namenite eni sliki?
Ker je postopek zelo zahteven, delam zelo počasi, za eno sliko porabim kakšen teden. Absolutno je vsaka slika drugačna, in četudi bi naredil pet ali šest identičnih slik, a bi vsako osvetlil drugače, bi bile slike med seboj spet popolnoma različne.
V katerem razstavnem prostoru doslej so vaše slike lahko najbolje zaživele?
V tem smislu me je presenetila Cukrarna, kjer sem leta 2024 s štirimi slikami sodeloval na skupinski razstavi Razširjeni vid. Svetloba, ki je padala na moje slike, je bila tam genialna, prvič v življenju sem bil dejansko zadovoljen. Imajo najsodobnejšo razsvetljavo in lahko smo se resnično igrali s svetlobo. Sicer je za moje slike najbolj primeren galerijski prostor, ki je prazna, bela kocka brez oken.
Tudi v svojem ateljeju v Murski Soboti nimate oken?
Res je, tisto edino okno pa zastrem, ko si hočem ogledati sliko.
Študirali ste pri Gustavu Gnamušu na ALUO, začeli ustvarjati naprej figuraliko, nato pa ste znotraj abstraktnega zelo kmalu našli lasten likovni jezik. Ta se je izkazal celo za unikatnega v svetovnem merilu.
Ta prelom iz figuralike v to, kar počnem še danes, se je zgodil zelo hitro, v treh, štirih let, in če pogledam nazaj, je bilo vse skupaj zelo logično. Tega seveda še nisem vedel, ko sem bil mlad in poglobljen v raziskovanje procesa dela, me je pa vodila intuicija. Ni šlo za tipične risbe, ampak načrte za sliko.
Ko omenjate unikum, gre za to, da nihče v umetnosti ni iskal svetlobe na način, kot jo iščem jaz. Ampak s tem se nikoli nisem preveč obremenjeval. Bom pa rekel, da je dobro, ko lahko človek živi odmaknjen od centra, v miru in tišini lahko razvijaš ideje in sebe. Včasih ljudje niso prihajali v moj atelje tudi po več mesecev, imel sem čas razmisliti stvari do potankosti. Umetniki smo med seboj različni; nekateri potrebujejo utrip mesta, pozornost, nekateri bolje funkcioniramo v samoti.
Niste pa samotar. Ne nazadnje ste kar nekaj let tudi predavali mladim, kajne?
Mlajši kolegi slikarji še vedno pridejo do mene, starejši so žal mnogi umrli, denimo moj zelo dober prijatelj in celo sosed Franc Mesarič ali pa Štefan Galič; iz generacije nas je v bistvu ostalo zelo malo. Drugače pa, ko so imeli na Pedagoški fakulteti v Mariboru krizo s pedagogi, sem bil njihov honorarni sodelavec, honorarni docent. Zame so bila ta leta lepa izkušnja. Pravijo, da se zarečenega kruha največ poje; ko sem bil mlad, sem bil zelo introvertiran tip, ne bi bil sposoben stopiti pred študente in javno predavati. In čez nekaj let se je zgodilo ravno to. Očitno sem to komunikacijsko izkušnjo v svojem življenju potreboval, dejansko sem se sčasoma bolj odprl. Res pa je bilo v tistem času, ko sem poučeval, manj časa za svobodo, ki sem jo za svoje ustvarjanje neizmerno potreboval. Nekaj let sem učil tudi na srednji tehnični šoli v Murski Soboti.
Slika sama po sebi v sodobnem času težko konkurira drugim vizualnim medijem, pa vendarle, izumrla verjetno ne bo?
Zdi se mi, da smo slikarji kot dinozavri, ki počasi izumiramo. Vseeno je upanje, da bo slika preživela. Slika seveda ni več enaka ali v enaki funkciji, kot je bila denimo v 19. stoletju. Danes se figure slikajo drugače, z drugačno senzibiliteto, kar je logično, saj vsako novo obdobje prinese nove umetnike, ki prinašajo tudi novo svežino.
Že prej sem omenil kontemplativnost. Dvomim, da mlade moje slike sploh zanimajo, ker nimajo obstanka oziroma daljše koncentracije, da bi lahko dalj časa opazovali kakšno likovno delo in skušali doumeti njegovo globino, kar pa je za moje slike skorajda nuja. Ko obiščem Dunaj, in če ne vidim kakšne dobre razstave, grem v Kunsthistorisches Museum, se usedem in buljim v sliko Umetnost slikanja Johannesa Vermeerja iz leta 1666. Lahko bi jo gledal cele dneve, ker me tako pomiri. Pomirja me tudi delo na vrtu, na zemlji. Nisem tip družbeno angažiranega umetnika, v tem drvečem svetu vojn in krivic se mi zdi, da največ narediš, če znaš umiriti sebe.