Zaradi majhne globinske ostrine makrofotografije Mucikova posamezno seme posname v več kot sto fotografijah. Posebej izdelan sistem premika fotoaparat za približno 0,2 milimetra, posnetke pa nato digitalno združi v povsem izostreno podobo. Kar je s prostim očesom komaj zaznavno, postane razvidno do najmanjše brazde, dlačice in barvnega prehoda. Vendar pa ta tehnična natančnost ne vodi zgolj k natančnejšemu botaničnemu dokumentu: semena in plodovi so izolirani na nevtralnem ozadju in močno povečani, zato izgubijo običajno merilo ter postanejo skoraj kiparske forme.
Nagubane površine spominjajo na organe, bodičaste lupine na morska bitja, simetrične strukture na žuželke, maske ali fantastične živali. Nastane paradoks: bolj ko fotografija predmet natančno pokaže, manj samoumevna postaja njegova identiteta. Razstava to preobrazbo organizira na različne načine. Ponekod povečano fotografijo sooči z dejanskim semenom v naravni velikosti in tako razkrije, da monumentalnost proizvaja fotografski aparat. Drugod so manjši posnetki razvrščeni v pravilno mrežo in opremljeni z latinskimi imeni. Postavitev prikliče botanični arhiv, a bolj ko so primerki sistematično urejeni, očitnejša postaja njihova morfološka različnost.
Razstava tako ostaja na tanki meji med botaničnim in estetskim pogledom. Vendar vsi formati niso enako prepričljivi. V mrežah manjših fotografij prevlada primerjanje vrst, barv in oblik. Največja dela naredijo odločilni preskok. Povečava poruši običajno razmerje med našim telesom in drobnim predmetom, odsotnost stekla pa odstrani optično pregrado. Pogled drsi po vlaknih, gubah, razpokah in ovojnicah; dvodimenzionalna fotografija začne učinkovati haptično, skulpturalno in skoraj telesno. Prav tu je največja moč razstave. Povečane oblike so nam nenavadno domače: spominjajo na kože, organe, kosti, lupine in druga telesa, ki jih poznamo tudi z dotikom.
Fotografije tako nagovarjajo nekakšen telesni spomin – še preden prepoznamo rastlinsko vrsto, v njej prepoznamo strukture živega sveta, ki jih že poznamo. Ekološko sporočilo razstave je v primerjavi s tem manj prodorno. Poziv k občudovanju raznolikosti in ohranjanju narave ostaja afirmativen; ne odpira izrazitejšega konflikta ali protislovja v človekovem odnosu do rastlinskega sveta. Toda morda Mucikova narave niti ne varuje predvsem z argumentom. Njena prepričljivejša strategija je zapeljevanje pogleda. Kar je običajno drobno, uporabno in spregledano, naredi tako čutno navzoče, da se mu je težko izogniti. Te tuje forme so nam blizu prav zato, ker so telesa. Gledamo organizme, ki še niso postali to, kar bodo. Seme ni več le botanični primerek, temveč telo v stanju možnosti. Morda nas prav zato želja po njegovem ohranjanju doseže močneje skozi čudenje in telesno prepoznavanje kot skozi ekološki nauk: v drobnem semenu prepoznamo temeljno lastnost vsega živega – da je nekoč moralo šele postati to, kar je.