Spomin Slovenije II: Dokumentarna dediščina na Nacionalni listi Unesca Spomin sveta je druga razstava v Narodnem muzeju Slovenije, kjer je v muzejskem atriju na ogled deset novih neprecenljivih dokumentarnih pomnikov slovenske kulture in zgodovine, ki so bili oktobra 2025 uvrščeni na Unescovo listo.
Oktobra 2023 je bil v muzeju enako naslovljeni razstavni projekt, kjer so predstavili prvih deset enot dokumentarne dediščine, ki so bile leta 2022 prve vpisane na Nacionalno listo Unesca Spomin sveta. Takrat smo si lahko ogledali izvirnike del Franceta Prešerna, Primoža Trubarja, Jurija Dalmatina in Pietra Coppa, kartografa svetovnega formata. Novih deset enot pa izpostavlja predvsem štiri zgodovinske osebnosti: Janeza Vajkarda Valvazorja, Giuseppeja Tartinija, Žigo Herbersteina in Antona Codellija.
Vse to gradivo, ki ga v arhivih, knjižnicah in muzejih skrbno hranijo že več stoletij, je izredno občutljivo in je zaradi krhkosti materialov le redko predstavljeno širši javnosti. Zato gre za edinstveno priložnost, da vse te dokumente in knjige vidimo, jih interaktivno prelistamo, tokrat pa tudi povohamo, za kar so poskrbeli s senzoričnimi pripomočki.
Zakladi neprecenljive vrednosti
Med najdragocenejše in tudi v tujini najprepoznavnejše rokopisno gradivo na Nacionalni listi Unesca Spomin sveta sodi Supraseljski kodeks, ki pa bo na ogled samo en dan v NUK, in sicer, ko se bo razstava 7. februarja v NMS iztekla. »Problem je v tem, da je bil ta rokopis zdaj že nekajkrat na ogled in ga skušamo zaradi varnosti čim manj izpostavljati. Sploh ker ima zelo šibko vezavo in nima trdnega hrbta, zaradi česar ga sploh ne restavriramo. Zato ga nismo pripeljali na razstavo. Gre za enega prvih rokopisov, napisanih v cirilici,« je povedal soavtor razstave mag. Marijan Rupert iz NUK. Znameniti kodeks iz 11. stoletja je bil že leta 2007 vpisan v mednarodni Unescov register Spomini sveta. Najdemo ga v znameniti Kopitarjevi zbirki slovanskih rokopisov in kodeksov, ki obsega gradivo od 11. do sredine 19. stoletja.
Naslednja izjemna dragocenost je Zemljevid Kranjske (Ducatus Carnioliae tabula chorographica) avtorja Janeza Dizme Florjančiča iz leta 1744, bolj znan pod imenom Florjančičev zemljevid, ki je najnatančneje dotlej zaobjel območje vojvodine Kranjske (1:100.000), prvič pa je posebej omenjen Triglav. Zemljevidu je dodan tloris Ljubljane v večjem merilu (1:5.300). Pomenil pa je ogromen kakovosten preskok pri kartografskih upodobitvah našega ozemlja. »Na razstavi sta dve bakreni plošči, na katerih je bil vtisnjen Florjančičev zemljevid, skupno je teh plošč dvanajst. Redkost je, da so se take plošče ohranile, kajti po navadi so jih pretopili za kakšno drugo stvar ali pa za novo tiskanje zemljevidov,« je povedala Maja Bahar iz NMS, kjer hranijo vseh dvanajst tiskarskih plošč v velikosti 46 × 64 centimetrov. Obstaja tudi več primerkov zemljevida, najlepše ohranjenega in koloriranega v obliki knjige hrani Zemljepisni muzej pri Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU.
Iz sveta k nam
Togo album 1911–1914: fotografski arhiv Codellija in Poljanca iz nemške kolonije Togoland v zahodni Afriki je posodil Slovenski etnografski muzej (SEM), v škatlah iz brezkislinskega papirja pa jih je na razstavo prinesel dr. Marko Frelih, kustos iz SEM. S seboj je prinesel še obredno pokrivalo ljudstva Konokonmba iz severnega Toga, ki je zelo lepo okrašeno s kavri, polžki, rogovi. Kot je pojasnil, ga je »iz Afrike k nam prinesel Anton Codelli, znani ljubljanski baron in vsestranski izumitelj. V njegovem fotografskem gradivu pa posebej izstopajo fotografije s snemanja filma Bela boginja iz Wangore, ki ga je Codelli financiral, nastal pa je po priredbi scenarija njegove mame Rozalije. Film je bil posnet leta 1914, zadnjič naj bi ga predvajali v Londonu leta 1925, potem pa je za njim izginila vsaka sled. Po dosedanjih raziskavah je to prvi igrani film, posnet v Afriki.«
Med dragocenostmi na razstavi, kjer ima vsaka svojo obsežno zgodbo, so še Valvazorjevi tiski (1679–1689), celovečerni dokumentarno-igrani film V kraljestvu Zlatoroga iz leta 1931 iz Arhiva Republike Slovenije, Statut Pirana iz leta 1307, Znanstvena dela Giuseppeja Tartinija iz prve polovice 18. stoletja (Pokrajinski arhiv Koper), Črnjanski rokopis (1633–1707), ki ga hrani Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem, Herbersteiniana iz 16. in prve polovice 19. stoletja iz Knjižnice Ivana Potrča Ptuj ter Metliška cehovska knjiga (1587–1741), ki je sicer v hrambi Belokranjskega muzeja Metlika. Soavtorja razstave sta še koordinator razstavnega projekta Matej Hreščak in Maša Bračič, oba iz NMS.
