Jacquesa-Louisa Davida (1748–1825) je v slikarske veščine na Akademiji sv. Luke vpeljeval Joseph-Marie Vien, ki je nato postal direktor Vile Médicis v Rimu, kamor je David prišel za štiri leta proučevat italijanske renesančne mojstre, čeprav je njegov vzor ostal francoski slikar iz 17. stoletja Nicolas Poussin. Ko se je leta 1780 vrnil v Pariz, se je navdušil nad teorijami nemškega umetnostnega zgodovinarja Johanna Joachima Winckelmanna, ki je zagovarjal vrnitev h grški antiki in poveličevanje herojske golote. Za njegov slog sta bili značilni jasnost in simetrija, v sporočilnem podtekstu pa je izpostavljal moralne vrednote. Nad njegovimi slikami se je navduševala predvsem aristokracija, čeprav ni bil rojalist, ampak nasprotno, blizu je bil Robespierru in republikanskim idejam, bil je celo poslanec in je glasoval za usmrtitev kralja Ludvika XVI., a po prihodu Napoleona na oblast je postal njegov uradni slikar in cesarski propagandist. Po Napoleonovem padcu ni spremenil svojih prepričanj in je zaradi njih poiskal zatočišče v Bruslju.
Serija slavnih slik
Razstava v Louvru se ponaša z nizom Davidovih ključnih slik, začenši s Prisego Haracijev (1785), legendarno epizodo iz rimske zgodovine, prizorom treh bratov, ki pred očetom prisegajo, da bodo branili domovino tudi z lastnimi življenji. Stroga geometrijska kompozicija udejanja klasični kánon v velikem formatu, umetnik jo je z uspehom predstavil na uradnem Salonu. Ikonični status ima tudi Umorjeni Marat (1793, ob izvirniku iz bruseljskega Kraljevega muzeja lepih umetnosti sta razstavljeni še dve kopiji), naslikan v Kristusovi drži po vzoru z Rubensovega Snemanja s križa (1611–1614, katedrala Notre Dame v Antwerpnu); David se ni samo poklonil prijatelju, upodobil ga je kot mučenika Revolucije, osredotočil se je na truplo žrtve, ki jo je doma, v kopalni kadi, brutalno umorila Charlotte Corday, sicer odsotna s slike.
Prav tako slavne so Sabinke (1799), še en mitski motiv iz starega Rima, upodobitev žensk, ki so se postavile med svoje rimske može in sabinske brate ter s sklicevanjem na svoje otroke preprečile spopad med njimi – slikar je s tem na metaforičen način želel oznaniti pobotanje Francozov po revoluciji. Sliko je zasnoval v zaporu, kjer je kot Robespierrov privrženec pristal po njegovem padcu leta 1794, dokončal pa jo je na prostosti pet let kasneje, s poudarkom na risbi, umirjeni svetlobi in preprosti barvni lestvici.
Oficir Legije časti
V navdušenju nad Napoleonom je David po zamisli svojega nekdanjega učenca Françoisa Gérarda med drugim naslikal monumentalno podobo Napoleon krona Jožefino (1805–1807), za katero je navdih dobil pri Rubensovem Kronanju Marije Medičejske (ok. 1622). V kompozicijo je vključenih več kot 200 likov resničnih oseb z umetnikovim avtoportretom vred. Ker je kronanje potekalo v pariški katedrali Notre Dame, je imel slikar posebno ložo, v kateri je med ceremonijo skiciral in si delal zapiske, sliko pa je dokončal v naslednjih treh letih. Celoten prizor je v bistvu ovekovečena scenografija moči oziroma oblasti. David ga je razstavil na Salonu leta 1808, Napoleon pa je bil nad njim navdušen in je umetnika povzdignil v oficirja Legije časti.
Prav tako slovit je njegov konjeniški portret Napoleona med prečkanjem Alp (1799), hkrati posvetitev revoluciji in tistemu, ki jo je izničil. Slikanje portretov je pomemben segment njegovega opusa, posvečal se mu je od začetka kariere do izgnanstva v Belgiji, pozirali so mu številni znanci in državni funkcionarji, pogosto upodobljeni doprsno ali v sedečem položaju, redkeje celopostavno. Za razliko od zgodovinskih motivov, kjer je iskal idealno lepoto, je pri portretiranju bliže realističnemu intimizmu, natančnemu in objektivnemu posnemanju videza in detajlov. A v obeh primerih njegova metoda upodabljanja temelji ne eksaktni risbi, zato so mu nekateri kritiki očitali hladnost, celo neživljenjskost njegovih figur.
Realizem golih teles
Raziskovalci Davidovega opusa so prišli do zanimive ugotovitve, da je svoje like najprej narisal gole in jih šele nato oblekel, da bi poudaril plastičnost teles, osnovo za to trditev pa so našli v številnih nedokončanih risarskih predlogah. Zlasti v poznih delih, ko se je spet loteval mitoloških tem, je pri upodobitvah golih teles bolj realističen, na primer v sliki Amor in Psiha (1817), kar je pri občinstvu povzročilo precej zgražanja, njegova zadnja velika mojstrovina Venera razoroži Marsa (1824) pa je spet zasijala s prefinjeno eleganco po vzoru antičnih kipov, ki so ga navduševali v mladosti.
Razstava v Louvru preizprašuje in skuša objektivno predstaviti oba vidika Davidove osebnosti, umetniškega in političnega, v turbulentnem času, ki je za vedno določil potek evropske zgodovine naslednjih dveh stoletij. Tako kot se je revolucija sprevrgla v teror z umori, eksekucijami in izgnanstvi ter nato z Napoleonovimi vojnimi pohodi in ponovno vzpostavitvijo monarhije pod vladavino Bourbonov, so si tudi v umetnosti sledile menjave slogov in premen likovne govorice, ki so se v zadnji četrtine stoletja sklenile v modernizmu, katerega odmevi segajo še v današnji čas.