Sicer pa Eriča najbolj zanima animirani film. Z Zvonkom Čohom sta ustvarila risani film Poskušaj migati 2x (1981) in prvi slovenski celovečerni risani film Socializacija bika? (1998), za katerega sta prejela nagrado Prešernovega sklada. V animiranih filmih in ilustracijah se naslanja na karikaturo.
Menda se je vse začelo s stripi...Tako je, skozi ilustracije stripov sem se sploh začel ukvarjati z risanjem. Stripi so me zanimali že v osnovni šoli, prebiral sem tiste, ki so bili takrat na voljo: Asterix, Gaston Zgaga, Ni miru za jekleno pest, revija Zvitorepec, zagrebški Plavi vjesnik. Takrat je bilo v Jugoslaviji na voljo malo stripov, ampak smo jih radi brali, veliko tudi v srbohrvaščini. Stripi so bili moja izhodiščna točka za učenje srbohrvaščine in prvi stik z likovnostjo.
Pri stripu je izjemno pomembna risba, ta pa je tudi osnova v slikarstvu. Torej stripi vendarle niso povsem pogrošni?Risba je osnovni jezik v stripu in tudi sicer v likovni umetnosti. Je neka oblikovna konstrukcija, v katero potem lahko sede barva. Stripe sem najprej prerisoval, črto za črto, šele potem sem začel risati svoje stripe, po vzoru znanih avtorjev. V gimnaziji v Mariboru sem risal tudi karikature za študentski list Katedra. Prijatelja sta me nato nagovorila k študiju na likovni akademiji. Nisem se ukvarjal s tipom risbe, ki so jo zahtevali na sprejemnih izpitih, recimo s portreti, oblečenimi figurami. Vseeno sem leto dni vadil risanje, šel na sprejemne izpite in jih opravil. Zanimala me je tudi arheologija.
Kdaj se je zgodila fascinacija z animiranim filmom?Na akademiji sem srečal Zvonka Čoha in druge kolege, ki so prišli iz srednje oblikovne šole, hodili smo na zagrebški bienale animiranega filma, doma pa sledili našim zgodnjim animatorjem, kot sta bila Miki Muster in Koni Steinbacher. V tretjem letniku nas je slikar Tone Rački izzval, da se vsak poizkusi v izdelavi animiranega filma, in tako sem vstopil v ta svet. V začetku osemdesetih sva z Zvonetom naredila polurno risanko Poskušaj migati 2x; snemala sva jo pri njem doma na super 8-milimetrski filmski trak, pozneje pa smo jo z Emotionfilm Škuc presneli še na bolj uporaben 16-milimetrski trak. To je bil najin prvi izdelek, kjer sva se učila animirati. Tudi po študiju sva delo nadaljevala v tandemu – ilustrirala, animirala, slikala. V osemdesetih sem naredil kar nekaj slik in imel kar nekaj razstav, to je bilo tako imenovano obdobje slikarstva nove podobe, ki ga je promoviral Andrej Medved. Po služenju vojaškega roka pa sva se z Zvonetom lotila Socializacije bika?.
Epopeja izdelave prvega slovenskega celovečernega animiranega filma je potem trajala kakšnih petnajst let, kajne? Na roko sta narisala 25.000 sličic...Delati sva začela leta 1984 in končala leta 1998. Če bi sličice zložili na en kup, bi bil ta visok približno dva metra in pol, kajti 10 centimetrov je približno tisoč risbic. Vse sličice sva izrisala na roko, jih s selotejpom nato lepila na filmski celuloidni trak, dolepila še trak z zvokom. Najbolj ironično je bilo, da so začeli na trg prihajati računalniški programi za montažo in pozneje za animacijo, ko sva končala film. No, vpogled v to, kako se je film včasih delal, pa sva res dobila. (Smeh.)
Zdaj je delo zaradi računalnika mnogo bolj poenostavljeno, zanimivo pa je, da se digitalna tehnika čedalje bolj združuje z analogno, dosti animatorjev riše na roke; če ne na papir, pa na tablice, kjer je mogoče risbe shranjevati. Animacija se je tudi v Sloveniji zelo razširila, imamo odlične animatorje, kot so denimo Špela Čadež, Dušan Kastelic, Grega Mastnak, Kostja Saksida. Da ne govorim o strupu! Stripburger in krog okrog njega v zadnjem obdobju dobesedno cveti. Na pohodu je vizualna kultura, strip kot medij pa ima mnogo večjo vlogo kot včasih, ko je veljal za šund, neprimerno čtivo, polno nasilja in erotike, kar je bilo v bistvu tudi res.
Do zdaj največja pregledna razstava vaše ustvarjalnosti je bila (Ne)pregledna razstava v Mestni galeriji Ljubljana leta 2012. Takrat so obiskovalci dobesedno hodili po vaših čačkah.Ta razstava se je zgodila na povabilo kustosa Sarivala Sosiča, bila je tudi nekoliko konceptualno zamišljena. In, da, tudi hodilo se je po mojem delu (smeh)... Tudi čačke so del ustvarjalnega procesa, z njimi se vse začne, so prvi zapis. Na tej razstavi sem hotel svojim risbam in slikam dodati še določene humorne vložke, malo provokacije, predvsem pa kreativno interpretacijo svojih del. Cenim humor kot obliko komunikacije, ta plat me je vedno navdihovala in je zelo pomemben element mojega dela. Ni pa humor neki cilj in tudi ni vse mišljeno kot humor. V bistvu se prikrade sam, kot neka samoironija lastnih nezmožnosti.
Kako pa so nastale ilustracije, ki so jih zdaj nagradili?ZDSLU vsako leto izda knjigo z izbranimi deli ilustratorjev na določeno temo. Letos so nas povabili k ilustriranju pesmi o kurentih, pred leti so bili to slovenski ljudski izreki, leta 2016 pa uganke za osnovnošolce. Posredovali so nam seznam ugank, vsak ilustrator si jih je nekaj izbral. Sam sem vse izbral na temo žuželk. Na primer: kaj je rumeno in leti po zraku? Odgovor je: čmrlj, ki nosi s seboj vse, kar ima. In sem narisal čmrlja z velikim nahrbtnikom, ki ima s seboj vse mogoče rekvizite in predmete. Risba v bistvu namiguje na emigranta. V tem smislu so ilustracije tudi didaktične.
Kaj vam pomeni atelje?Ob redni službi na akademiji si puščam področje ustvarjanja za tisti bolj sproščeni del svojega življenja. Atelje je oaza, umik iz vsakdanjega življenja, je kreativno območje, kjer te že vse, kar je tam, sili v delo, razmišljanja. Včasih tam samo sedim, tuhtam, kaj bi delal, poslušam glasbo in mi je dobro že samo to, da se lahko za nekaj časa odmaknem od vsakdanjosti.
