Na pariškem Jesenskem salonu (Salon d'Automne) oktobra 1905, ko so se prvič predstavili Henri Matisse in njegovi slikarski prijatelji, je tedaj cenjeni likovni kritik Louis Vauxcelles ob pogledu na bronasti kipec, katerega avtor je bil Albert Marque, vzkliknil: »Donatello med divjimi zvermi!« (v francoščini: Donatello parmi les fauves!). Mladi slikarji, nekateri akademsko izšolani, drugi bolj neformalno izobraženi, dejansko niso bili homogena skupina, a med letoma 1904 in 1906 jih je povezoval upor proti vsemu, kar se je v slikarstvu dogajalo pred njimi: izražali so se z divjimi, surovimi barvami, neposredno iztisnjenimi iz tub, hkrati pa s sproščenimi potezami, včasih namenoma skrajšanimi, da je svojo vlogo dobila tudi nedotaknjena belina platna. Kritikov stavek, sicer mišljen izrazito negativno, jim je bil všeč in za svoj slog so sprejeli oznako fauvizem, ki je obveljal za eno ključnih umetnostnih gibanj modernizma.
Ob vsaki omembi, v vsakem prikazu fauvizma posebej izstopa Matisse s svojim obsežnim opusom – z njegovimi deli se ponašajo stalne zbirke najpomembnejših svetovnih muzejev, vrstijo se pregledne razstave, javnosti so dostopni zajetni katalogi in monografije. Trenutno je okoli 150 njegovih slik, gvašev, grafik in skulptur na ogled v Nacionalnem muzeju lepih umetnosti v Budimpešti, ki so v madžarsko prestolnico prišle iz fonda Muzeja moderne umetnosti v pariškem Centru Georgesa Pompidouja, nekaj pa so jih posodile tudi druge evropske javne zbirke. Eksponati so razporejeni kronološko, tako da lahko obiskovalec sledi umetnikovemu razvoju od prvih del, ko je še iskal svoj izraz, prek razcveta fauvizma z živimi barvami in poudarjenimi konturami ter skozi abstraktno fazo do izrezank in lepljenk (papiers découpés oziroma papiers collés) iz zadnjih let njegovega življenja.
Zelena, modra, rdeče in črna
Na začetku svoje kariere je Matisse slikal v klasični, konvencionalni maniri, svoj slog pa je korenito spremenil po letu 1896, ko je odkril impresionistično in Van Goghovo slikarstvo. Močno je nanj vplival tudi avstralski slikar John Russell, ki ga je usmeril k živahnejšemu koloritu in drugačnemu pristopu h kromatskim razmerjem. Ta miselni preobrat je bil zanj odločilen, kar so lucidno uvideli tudi organizatorji zdajšnje budimpeške razstave, ki sta jo kustosa David Fehér in Aurelie Verdier podnaslovila Barva misli (v madžarščini: A Gondolatok Szine). Tem mislim sledimo v variantah zelene, modre, rdeče in rumene do črne, ki obkroža človeške like, predmete in prostore, kaže se kot konstanta, ki se zoperstavlja vdorom svetlobe, da bi vzpostavila ravnotežje in ublažila dramatičnost, kakršna prevladuje denimo pri Picassu.
Šele po letu 1950, ko se je Matisse odrekel oljnemu slikarstvu in se osredotočil na gvaše, ki jih zaznamujejo nasičeni, a ne pastozno naneseni barvni odtenki, so črne obrobe izginile, barva se je iz substance preselila v polje elementarne čutne zaznave, v vidne vtise, ki jih generira s svojim stopnjevanjem, oblikami in odnosi do drugih barv. A do tu je umetnik prehodil dolgo pot, ki so jo razlagalci njegovega opusa razdelili na več faz in jih opredelili tudi s časovnimi obdobji: od avantgardnega (od leta 1904 do 1916) prek vrnitve k figuralnemu redu (od leta 1917 do 1930) do združitve obeh pristopov, ki se konča z izrezankami, obarvanimi v tehniki gvaša. Ne glede na to segmentacijo pa Matissov opus v konsistentno celoto povezuje barva, ki je dominantna tako pri figuralnih kot dekorativnih sestavinah posameznih podob. Umetnostnozgodovinska stroka je v umetnikovi produkciji prepoznala trojno razmerje, ki jo definira: razmerje med slikarjem in njegovim modelom, razmerje med slikarjem in njegovim slikarstvom ter razmerje med modelom in načinom slikanja. Ravnovesja teh treh kategorij je nekoliko omajal zdrs v abstrakcijo okrog leta 1914, toda že nekaj let pozneje so se spet vzpostavila, stik z modelom je ponovno stopil v ospredje, le slikarjev odnos do njega je postal malce bolj rezerviran.
V širokem razponu Matissove palete ima namreč nesporno pomembno vlogo črna barva, ki jo vidimo tako na portretih kot na tihožitjih, kar je pravzaprav paradoksalno, saj črna velja za nebarvo in zato ne bi mogla biti bolj nasprotna umetnikovemu razkošnemu koloritu. A prav ta vidik so očitno prepoznali prireditelji budimpeške razstave, ki so na plakat zanjo umestili reprodukcijo Alžirke (L' Algérienne), naslikano spomladi 1909, z razločno ločitvijo risarske in barvnih komponent kot dveh faz kompozicijske zasnove, ki rezultira v oblikovno skladje, zamišljeno že pred samim začetkom slikanja. Pri upodabljanju človeške figure (pri portretih ali aktih) je Matisse posebno pozornost posvetil obrazu, ki ga je vedno vznemirjal, zato mu je dodal nenavadno barvno ali risarsko intervencijo, s katero ga je poudaril in spremenil v distinktivni znak z dodatnim pomenom, s sledovi časa ali notranjih napetosti.
Vpliv onkraj Atlantika
Ambiciozni zastavek, da bo »združil preteklost s prihodnostjo likovne tradicije«, je Matissa postavil na sam vrh francoske umetnosti 20. stoletja in ga v mednarodnem kontekstu potrdil kot enega ključnih avtorjev modernega likovnega mišljenja. S svojim opusom je določil kriterije, po katerih se je slikarstvo razvijalo naprej, z zanikanjem nekega mrtvega izročila in njegovo zamenjavo z živim izročilom, ki nenehno preizprašuje samega sebe. Matisse je nasproti vsem nihilizmom svojega stoletja uveljavil suverenost likovnega mišljenja, oblikovalno svobodo tistega, »ki zna v zelo omejeno površino vnesti predstavo neskončnosti«, kot je umetnik sam pojasnil ob enem svojih poznih del, dekoraciji kapele samostana dominikank (Chapelle du Rosaire, 1949–1951, arhitekt Auguste Perret) v provansalskem mestecu Vence. Ta svoboda je segla tudi onkraj Atlantika, kjer ameriški slikarji Mark Rothko, Barnett Newman in Frank Stella med prvimi prepoznali Matissovo modernost in na njeni osnovi gradili svoje interpretacije visokega modernizma.
Medtem ko se je Narodni muzej Slovenije nedavno osmešil s poskusom predstavitve zbirke banalnih ponaredkov, pripisanih nekaterim najbolj znanim mojstrom modernizma in avantgarde, v naši soseščini razstavljajo vrhunske dosežke ključnih avtorjev iz nedavne ali bolj oddaljene preteklosti – pred Matissom je bil v Budimpešti na ogled Hieronymus Bosch, konec oktobra pa mu bo sledil El Greco.
