Ranković je idejo za zbirko dobil, ko je v Beogradu fotografiral brutalistično arhitekturo, s pročelij pa so se luščili simboli podjetij, ki jih danes ni več. Želel jih je rešiti pred pozabo in tako ovrednotiti tudi avtorje, ki so jih oblikovali. Čez čas so se mu avtorji logotipov začeli javljati sami, zdaj jih je že več kot 140. Osnova celotnega projekta Yugo logo je, da večina grafičnih simbolov, nastalih pred več kot pol stoletja, po sodobnih standardih še vedno velja za izjemno kakovostne rešitve, je v knjigi logotipov Yugo logo: Grafična identifikacija v Jugoslaviji zapisala Sanja Rotter. Tu so dela Milana Vulpeja, Ivana Dvoršaka, Dževada Hoze, Judite Skalar, Janija Bavčerja, Matjaža Vipotnika, Mojce Vogelnik, Miloša Ćirića, Saše Mächtiga, Borisa Ljubičića, Dušana Bekarja, Majde Dobravec, Miljenka Licula in Ranka Novaka … Za marsikateri logotip šele izvemo, kdo je njegov avtor, v socialistični Jugoslaviji je bilo avtorstvo z izjemo redkih posameznikov in kolektivov redko, če sploh kdaj, poudarjeno, dodaja Rotterjeva: »V socialistični Jugoslaviji je bil industrijski oblikovalec anonimen arhitekt, delavec v industriji kot vsi drugi, medtem ko je bil grafični oblikovalec pogosto šolan umetnik, ki se je stalno ali občasno ukvarjal s komercialo.«
Ranković logotipov ni razstavil v originalnih barvah, ampak jih je poenotil, da so vsi predstavljeni v isti luči: bel simbol na modri podlagi. »Modro-bela kombinacija je navdihnjena z delavskimi uniformami, starimi dresi in Jadranskim morjem. Sam odtenek pa bi poimenoval kar yugo.logo modra,« je v enem od intervjujev pojasnil avtor.
Zdaj si je »dvorano slavnih« za nekatere najpomembnejše in najproduktivnejše oblikovalce na področju vizualnih komunikacij v Jugoslaviji mogoče ogledati v spletnem arhivu Yugo.logo, ki je dostopen vsem, v omenjeni knjigi ali na potujoči razstavi, trenutno v Trstu v razstavišču Cavò na ulici San Rocco. Razstavo, pod katero se podpisuje društvo Cizerouno, so odprli v času Tržaškega filmskega festivala in bo na ogled do 24. februarja.