Trideset let so si prizadevali pridobiti vsaj nekaj ključnih umetničinih del in kar najobsežnejše in najizčrpnejše osvetliti njeno umetniško in osebno podobo. Naposled jim je uspelo in ob petdesetletnici umetničine smrti razstaviti lepo zbirko del v želji, da se jo tudi v Sloveniji ovrednoti v pregledih modernega slikarstva. Njen opus je sicer težko opredeljiv, a primerljiv po splošnem orisu razvoja slikarstva s kolegi in kolegicami, ki so živeli v Sloveniji, vendar so po večini študirali v Zagrebu in Beogradu.
Prve izkušnje in znanje je pridobila pri profesorju Mladenu Josiću, slovitem slikarju, ki se je v svojih začetkih zgledoval pri francoskem postimpresionistu in kubistu Paulu Cezannu. Po koncu študija na akademiji je potovala po Evropi in doma v Srbiji kopirala freske v srednjeveških cerkvah. V Beogradu se je naselila v hiši slikarjev na Kosančićevem vencu 19. Hiša je bila pribežališče umetnikov, ki jim ga je Združenje likovnih umetnikov Srbije dodelilo v uporabo za ateljeje. Po vojni so hišo naselili znani umetniki: Petar Lubarda, Dušan Ristić, Miodrag B. Protić, Zora Petrović, Majda Kurnik in mnogi drugi. V pregledih in zbirkah srbskega slikarstva je umeščena med najboljše umetnike, zato je izjemen uspeh Galerije Velenje, da je pridobila tako kakovostno zbirko.
Razstava obsega 190 del (olj, gvašev, slik na steklu, risb, skicirk) in dokumentarno gradivo iz zapuščine. Njena najzgodnejša dela na razstavi in ena najboljših so risbe beguncev in partizanov. Tihožitja rakov, starinskih predmetov in cvetlic so prepričljiva, a presenečajo miniaturna dela v velikosti cigaretne škatlice, povsem konkurenčne velikim slikam. Vrhunec predstavljajo figuralne in portretne podobe. Skozi avtoportret je izpovedala svojo najintimnejšo življenjsko zgodbo, mir, jasnino, resnico. V zadnjih nekaj letih hudega bolezenskega stanja so slikarkine teme vse bolj moreče: morišča, talci, demoni, hudiči, nadrealistične živali in nazadnje še brezoblične sence avtoportreta.
Duhovno intenziteto portretirancev ali posameznikov v skupini izriše s prepričljivostjo njihovih nevidnejših značilnosti fizionomije in celostne mimike obraza in telesa. Slika s širokimi in drznimi potezami ter z grobimi nanosi barv spominja na cezannovske vzore. Posebnost njenih del je mistično stopnjevanje svetlobe in teme kot pri El Grecu. Ta idealizem se sčasoma umiri v bolj pritajeno svetlobo, ki spominja na srednjeveško srbsko slikarstvo v novi preobleki. Njeno ustvarjalno vodilo so bili očitno slikanje in občutja in ne racionalnost mišljenja.
Tako suverenih slikarskih potez, ki zmorejo v nekaj potezah z jasnino oživiti predmet, osebo in doseči čustven izraz, ne srečaš pogosto. Njen opus, katerega majhen del predstavlja velenjska zbirka, sodi v sam vrh slovenskega povojnega slikarstva in njene slovenske značilnosti – otožna milina, pritajena paleta, poudarjeno eksistencialni modus – jo spajajo z našim prostorom in pričajo o pogumu, vztrajnosti in umetniški nepopustljivosti ter moči empatije.
