Takšna čustva gledalca prevzamejo, ko se sprehodi skozi razstavo, medtem ko je pogled ves čas ujet v obrtno dovršene risarske geste z grafitno paličico, ki izrišejo prekrivajoče se figure, zgoščene na kaširanem papirju. Žbona z radiranko in grafitnim odvzemanjem prekvasi risbo v mehke, slikarstvu podobne zabrise, dokler se v prepletu svetlo-temnih senc ne izrišejo podobe, ki simbolizirajo strahove današnjosti. Brezizhodnost človeka, ki je zvezan in mu je kratena najosnovnejša potreba po gibanju, umetnik reinterpretira s poudarjenim gibanjem in kompozicijo, ki je ne moremo zajeti z enim pogledom. Struktura teh razsekanih kompozicij namreč temelji na spoznanju, da premikanje opazovalčevega telesa sledi skokom očesa od ene do druge točke z namenom, da bi povezalo fiksirane prizore v občutek neprekinjenega, analognega gibanja in trajanja. Takrat začnejo naši možgani razbirati pripoved o kiborgih, pošastih in smrti, tesnobi, pa tudi o vitalnosti in hrepenenju.
Fizično močne, klasično pogojene figure na razstavi se skozi nezavedne, travmatične in sanjske prizore napajajo v liniji od Henryja Fuselia prek simbolizma Williama Blaka in njegove romantične težnje po doseganju celote duha in telesa. Slikanje nezavednega, potlačenega in seksualnega se je nadaljevalo v nadrealizmu in doseglo vrh v zgodnjih Pollockovih figuralnih kompozicijah, ki se napajajo pri Orzocu. Žbona je uporabil drug stilni prijem in tehniko, prav tako pa je omehčal brezizhodnost potlačenih seksualnih in nasilnih konotacij omenjenih mojstrov v smeri upanja k rešitvi konfliktov.
Temni modernizem Mušičevega cikla Nismo poslednji je nekje daleč v ozadju, seveda gre za povsem drugo izkušnjo, pa vendar lahko na razstavi zasledimo iskanje ravnotežja med vitalizmom in smrtjo, prosojnostjo nagrmadenih teles in fizično prisotnostjo. Še največ te slike dolgujejo Vedovinemu ciklu Cosiddetti Carnevali v asimetričnih fragmentih, ki so posledica poševnih in nestalnih dinamizmov, površin z nepravilnimi podvojenimi oblikami, organiziranimi v prostoru ter naslikanimi pretežno v črno-beli in sivi barvi, z montažo tehnik od kolaža do grafitov. Žbona je namreč svojo pot oblikoval v kontekstu severnoitalijanske povojne umetnosti, kjer je na akademiji v Benetkah prejel najpomembnejšo poslanico, to je sledenje svoji občutljivi, svobodni naravi, kar se je na začetku ustvarjalne poti izrazilo v prevodih različnih čustvenih stanj v lirične krajine, od tam pa v abstraktne barvne nanose, madeže in dripinge po vzoru italijanskega informela.
Tilen Žbona je cikel figuralnih kompozicij prignal do kulminacije prek izčiščevanja formalnega jezika v vse bolj strnjeno pripoved, ki združuje dognanja vizualnega in kognitivnega aparata – ter lahko uspešno naslovi sodobne in prihodnje konflikte, ki se vlečejo od antike do danes v občutku tesnobe, ki ga zdravita edino umetnost in ljubezen do ustvarjalnosti.
