Razstava Aftermath. Art in the Wake of World War One v londonskem muzeju Tate Britain proučuje in predstavlja vpliv tega brutalnega spopada na umetnost v Veliki Britaniji, Franciji in Nemčiji. Tematsko je razdeljena na poglavja, med katerimi izstopajo predvsem tri, ki so ostala najgloblje zapisana v zgodovini (umetnosti). Prvi del je posvečen takojšnjemu odzivu udeležencev, vojakov-umetnikov, ki so z različnimi sredstvi dokumentirali in upodabljali morijo. Če je bil začetek spopada na vseh straneh pospremljen z navdušenjem in vero v zmago, se je kmalu pokazala kruta stvarnost neposrečene kombinacije vojne taktike 19. stoletja (frontalni napad) in sodobnega orožja (težko topništvo, letalstvo, kemično orožje). Francoski umetnik Luc-Albert Moreau v sliki Napad na Chemin des Dames (1917) ne prikazuje klasičnega herojstva, ampak razkosane vojake v blatnih rovih sredi apokaliptične krajine.
V drugem segmentu so predstavljeni javni spomeniki padlim. Čeprav danes velja dogovor, da je bila tako imenovana velika vojna predvsem nepotrebni masaker, so (predvsem) države zmagovalke postavile številne spomenike. Kljub temu so številni umetniki pričakovano slavilno ikonografijo nadomestili s prikritim protestom. Britanec Charles Sargeant Jagger je figure na spomeniku v Hyde Parku v Londonu (1921–1925) opremil z zloveščimi detajli sodobne oborožitve. Nekateri spomeniki so zaradi političnih sprememb kmalu postali moteči. Ernst Barlach je opremil cerkev v Güstrowu (1927) z bronasto figuro lebdečega angela, ki nosi očitno protivojno konotacijo, a jo je leta 1937 vlada Tretjega rajha uničila. Kip na pričujoči razstavi je kopija po ohranjenem originalnem mavčnem modelu.
V tretji sklop so vključeni umetniki, ki so se spogledovali s tedaj novimi izraznimi oblikami in v svoja dela neposredno vključevali ostre družbene komentarje. Pripadniki gibanja nadrealistov v Franciji in drugega vala dadaizma v Nemčiji so postali politično angažirani in v večini podporniki socialistične ideje kot najučinkovitejšega načina spremembe prevladujočega kapitalističnega modela v večjo družbeno egalitarnost in emancipacij človeka iz stoletne tradicije ustaljenih družbenih hierarhij. Poleg Otta Dixa to poglavje med drugimi ponuja dela Hannah Höch, Georgea Grosza, Maxa Ernsta in Edwarda Burre. Kapitalizem, ki je bil nesporni boter prve svetovne vojne (in večine vseh modernih vojn), pa je preživel tudi drugo vojno, si nadel bolj človeški obraz in pristal na delni javni nadzor, da bi pozneje pa spet podivjal in ponovno strašil s spopadi neslutenih razsežnosti. Če se je 20. stoletje začelo leta 1914, se 21. stoletje morda sploh še ni začelo.
