Cankarjev dom je v preteklosti z zavodom Membrana že večkrat sodeloval pri postavitvi fotografskih razstav, tretjič pa pri tako obsežni – po Instinktu in Zajčji luknji torej še pri mednarodni fotografski razstavi Koža/Skin, ki so jo odprli sinoči. Na njej so razstavljena prek razpisa izbrana dela šestih umetnikov, štirih iz tujine in dveh domačih.
Membrana med svetom in identiteto
Avtorji razstave pravijo, da je koža lahko mesena, intimna, zasebna, čuječa in da je to organ, meja, ščit, medij, metafora, membrana med svetom in posameznikovo identiteto, ki jo klešejo prostor, družba in čas. Nataša Ilec Kralj, mag. oblikovanja vizualnih komunikacij in sokuratorica razstave, pojasni: »Iskali smo različne sloje pristopa do tematike kože, telesnosti: vidimo kožo, ki prekriva celotno figuro, pa tudi kožo skozi mikroskopsko perspektivo.«
Sokuratorica razstave in umetnostna zgodovinarka Kristina Ferk dodaja: »Vsak od avtorjev je kožo interpretiral po svoje. Nekateri so se teme lotili zelo eksplicitno, drugi z zelo abstraktnimi formami, s čimer se denimo eksperimentalno, na biološki ravni poigrava turški avtor Görkem Ergün.« Kožo ne nazadnje lahko doživljamo tudi skozi travmo. »To bolečino dobro odslikavajo dela domačega avtorja Gorana Bertoka in finsko-nemške umetnice Karina-Sirkku Kurz, v katerih je bila fotografirana koža izpostavljena kirurškim posegom – po liposukcijah, različnih telesnih transformacijah, posegih.«
Nataša Ilec Kralj: »Ne gre le za dele, ki se telesu odvzemajo, lahko se telesu dodajajo. Novozelandska umetnica Anne Noble se s kožo ukvarja kot z objektom spomina; prevaja taktilni spomin, torej kako si koža zapomni dotik oziroma si zapomnimo dotik neke kože. Prek njenih fotografij dobimo namig, občutek ob nekem dražljaju, ki s(m)o ga doživeli, denimo dlake obrite moške brade, ki delujejo bodičasto.«
Naše podobe na družbenih omrežjih
Poseben prostor na razstavi je »kubiklub«, kjer je izpostavljena poljska umetnica Ewa Doroszenko. »Zanima jo, kakšna je danes podoba človeka zaradi vpliva družbenih medijev in določenih aplikacij, predvsem za ženske, zato da bi svojo podobo pred objavo spremenile ali jo 'izboljšale',« pravi Ilec-Kraljeva. »Uporabila je te aplikacije, jih prisilila v to, da delajo napake, na koncu pa te napake ovekovečila. Z digitalno manipulacijo je dobesedno pridržala ogledalo podobi, ki jo predvsem ženske ustvarjajo danes na družbenih medijih – namesto svoje lastne.«
Kristina Fink dodaja: »Na svoj način se umetnica upira standardom, lepotnim idealom in načeloma sva ji tudi midve s tem dodanim (konveksnim, op.p.) ogledalom v 'kubiklubu' pridržali ogledalo, da pokaževa še naše podobe; sicer ne v digitalni, ampak fizični oliki, ki jih ravno tako izkrivljamo. V razstavnem prostoru se igramo tudi s pogledom navzgor, kjer so na stropu že od prej pritrjena ogledala.«
Direktor zavoda Membrana, fotograf Jan Babnik, pritrjuje, da gre pri obravnavi kože, telesnosti v umetnosti za večno, univerzalno temo, pri čemer se tudi razstava »na neki način vije okoli vprašanj sodobnega telesa in telesnosti, sodobne identitete, vezane na našo javno podobo na družbenih omrežjih, prek zelo intimne čuječnosti kože vse do estetskih, včasih tudi grobih posegov v telo. Ne gre samo za razstavo umetniških stvaritev, torej fotografij, ampak tudi za razstavo o fotografiji. Vprašati se je treba, kateri je danes sploh tisti medij, ki vpliva oziroma posega v našo kožo, telesnost, dojemanje naše pojavnosti nasploh. Fotografijo lahko razumemo tako v njenem klasičnem pomenu, lahko pa jo poganjajo algoritmi, računalniško generirane podobe, podobe kot rezultat strojnega vida… Zato je to hkrati tudi razstava o fotografiji. Fotografija je v klasičnem pomenu ploskev, bariera, nekaj, skozi kar gledamo in je hkrati fizično otipljivo.«
Proti koncu razstave, ki bo odprta do 1. marca, bodo izdali še tematsko zaokroženo številko revije Fotografija 98/99, kjer bodo o tematiki kože razmišljali tudi skozi različne eseje in fokuse.
