Razstava je razpeta čez tri nadstropja in več kot ducat razdelkov, kar ustvari nenavaden vtis: material je razpršen, ponavlja se, pogosto raztegnjen čez več prostorov, kot jih v resnici potrebuje. Kuratorsko ambiciozen pristop, ki naj bi izrisal celovit lok življenja in umetnosti, nenamerno razkrije prav to, česar ne želi priznati – da je avtentičnega materiala manj, kot obljublja njegova monumentalna arhitektura. Performans, nekoč zasnovan kot intenzivni dogodek, ki govori sam zase, je tu uokvirjen kot arhivski aparat, prepleten s pismi, risbami, dnevniki in drobnimi predmeti, ki naj bi nam olajšali razumevanje. Toda ravno ta hiperdokumentacija deluje kot kompenzacija.
Performansi Marine Abramović in Ulaya nikoli niso temeljili na razlagi, temveč na neposrednosti telesa, na tveganju in medsebojni izpostavljenosti. Zdaj pa se zdi, da razstava želi intimnost ne le osvetliti, temveč jo nadomestiti: čustveni kontekst preglasi estetsko jedro. Pri tem se izgubi tudi širši zgodovinski horizont. Marina Abramović se ni formirala šele ob Ulayu, temveč v dialogu z jugoslovanskim konceptualizmom: z OHO-jevci, skupnostnimi praksami zgodnjih sedemdesetih in predvsem s SKC Beograd, kjer je videla prve performanse Zorana Popovića, med njimi Aksiome, ki so ključno usmerile njen razvoj. Ta genealoška pot ni obrobna, temveč bistvena za razumevanje njenega umetniškega jezika; razstava pa jo komaj zaznamuje, s čimer še okrepi mit tandema kot samozadostne celote.
Osrednja dramaturgija razstave temelji na ideji, da je njun opus »metafora življenja«. Metaforika pa žal ostane preveč dobesedna. Trkajoča telesa, dolgotrajna zrenja, izčrpavanje, ranljivost – vse to razstava neposredno prevede v pripoved o partnerskem odnosu, pri tem pa zanemari širšo biopolitično razsežnost. Ranljivost telesa v sedemdesetih in osemdesetih ni bila zgolj privatno doživetje, temveč odziv na družbeno realnost, v katero sta umetnika globoko vpisana: na discipliniranje telesa, na začetke neoliberalne individualizacije, na izginjajoče kolektivne oblike življenja. Namesto da bi to dimenzijo razgrnila, razstava pogosto zdrsne v psiho-biografsko razlago.
Spektakularni finale – sloviti Great Wall Walk – potem neizogibno zaigra v register ikone. Dogodek, ki je bil mišljen kot ritual razhoda, skoraj antispektakel, danes deluje kot filmski zaključek. Razstava ta učinek prej krepi kot zamejuje. Cukrarna, prvič postavljena kot celostni »muzej zvezdniškega para«, razkrije tudi svoje omejitve: prostorsko je dovolj velika, a konceptualno ostaja ujeta med arhivom in spektaklom.
Ne gre pa spregledati, da razstava odpira pomemben vpogled v formativna leta umetnice, ki je kasneje znala preseči lastni mit. Večkrat se je uspešno razprla med prisotnostjo in distanco, med zvezdništvom in samorefleksijo, in prav ta dialektika jo ohranja živo tudi v današnji umetnosti. Art Vital je tako hkrati fascinanten in nepopoln poskus ujeti trenutek, ko sta umetnost in življenje zares živela isto dihanje. Razstava nas spomni, kako neulovljiva je ta enkratnost – in kako težko jo je znova zgraditi, ko postane del zgodovine.