Razstava Mleko in pepel v ospredje postavlja dve pomembni izkušnji, ki trenutno močno zaznamujeta življenje mlade umetnice Ane Kavčnik Jamnik. Doživljanja z gasilskega terena, ki jih že vrsto let preliva v umetniška dela, je javnosti predstavila že večkrat, tokrat pa se razkriva tudi kot mama. »Na enem izmed najinih srečanj, ko mi je pripovedovala o zgodbah za svojimi deli in o življenju nasploh, je dejala, da je nekega večera opazovala speči hčerki in se vprašala: 'Kako vaju bom lahko obvarovala?' Obvarovala pred nepredvidljivimi nesrečami, predvsem pa pred vsemi krutostmi tega sveta in človeštva. Prav ta globoka starševska skrb, prepletena z izkušnjami iz gasilskega dela, je postala izhodišče za izbor del na razstavi,« je pojasnila kuratorka razstave Lucija Lunder.
Postavitev tako povezuje predstavljena dela z novejšimi in jih v luči materinstva postavlja v nekoliko drugačen dialog. Umetnica namreč pri svojem delu najpogosteje uporablja keramiko, pomemben del pa so tudi instalacije iz najdenih predmetov. Naslove del večinoma črpa iz besedil pesmi, ki se po razpoloženju ali vsebini povezujejo z idejami, ki jih skuša izraziti.
Prostovoljna gasilka in mati
V prvi razstavni prostor nas popelje občutek družinskega doma, ki je topel in ljubeč. Instalacija Vse, kar potrebujem, je ljubezen (2026) subtilno odpira vprašanje pritiskov sodobnega starševstva. Hkrati obilje igrač deluje kot kritika potrošniške družbe, ki materialnim dobrinam, tudi v odnosu do starševstva, pripisuje (pre)velik pomen. Vrata, umetniško delo Prehod (2019), predstavljajo »trenutek resnice«, ki gasilcem po odprtju razkrije dejansko situacijo in njene razsežnosti. Na razstavi predstavljajo simbolen prehod v drugi razstavni prostor, kjer se toplina mleka tiho sreča s pepelom sveta.
»Ana je bila izbrana na odprtem pozivu DLUL za razstavljanje v okviru programa Mladi kurator/Mladi umetnik, mene pa je DLUL povabil k sodelovanju kot kuratorko. Pred tem se z Ano nisva poznali, a sva ob prvih srečanjih hitro ugotovili, da imava kar nekaj stičnih točk in da lahko skupaj ustvariva nekaj zanimivega. Ana je na prvo srečanje prinesla fotografije svojih številnih umetniških del, ki večinoma izhajajo iz njenih izkušenj prostovoljne gasilke in prve posredovalke,« je povedala Lundrova in dodala, da je ob predstavitvi del pogosto omenjala svojo izkušnjo z materinstvom, saj je ravno na drugem porodniškem dopustu. »Prav to me je še posebno pritegnilo, saj sem se v sklopu magistrske naloge in tudi širše raziskovalno ukvarjala z materinstvom in porodniškim dopustom likovnih umetnic. Tu sva se 'našli' in se strinjali, da bi bila to odlična prizma za vstop v snovanje razstave,« je sklenila.
Ob vprašanju preživetja materialne dobrine nepomembne
Naslov Mleko in pepel je izjemno močan in vizualen ter za kuratorko simbolizira predvsem materinsko ali starševsko skrb. »Ana je v najinih pogovorih večkrat izrazila skrb, kako bo lahko svojim otrokom omogočila varno otroštvo in jih obvarovala pred stvarmi in dogodki, na katere sama nima vpliva. Kot prostovoljna gasilka se je na intervencijah srečevala z najtežjimi življenjskimi situacijami, zato se zelo dobro zaveda, kaj vse se lahko zgodi otrokom in njihovim družinam,« je pojasnila.
Mleko predstavlja nego, bližino in življenje, pepel pa surovo realnost, ki nas včasih čisto tiho doleti. Del razstave je namreč tudi požgan keramični zajček Med vrsticami strahu in krivde (2016), prvo delo iz serije podobnih skulptur. Vanjo sodita tudi Iz zdesetkanih sanj (2025), ki upodablja podlasico, in poškodovan plišasti medvedek Most nedolžnosti (2024). Dela opozarjajo, da lahko požari in druge nesreče v trenutku pretrgajo občutek domače varnosti, kar deluje kot pretresljiv kontrast kopici nepoškodovanih igrač v prvem prostoru. Ko gasilci »za vrati« zagledajo igrače, je to znak, da so morebiti vpleteni otroci. Takšne situacije večina doživlja kot najtežje in se jih tudi najmočneje osebno dotaknejo.
Instalacija Odvzeto otroštvo (2026) prek razbitin, uničenega pohištva in sledov odsotnosti priča o posledicah vojn, ki številnim otrokom jemljejo varnost, dom, otroštvo in celo življenja. S tem odseva resničnost družin, ki se znajdejo v razmerah, kjer je vsakdan zožen na vprašanje preživetja, materialne dobrine pa postanejo drugotne oziroma popolnoma nepomembne.